Templji in Bude

Gotov je...Po dveh dneh Bangkoka je Srečko gotov... :-)
No, ni čisto, ampak malo pa je crko...
Prejšnjo noč sva malo nadoknadila nespanje noči v letalu, tako da sva vstala relativno pozno, malo pred osmo. Najprej sem jaz malo uradovala, kupila karte za Filipine in nazaj, poskusila kupit tudi karte za bus iz Manile v Banaue in nazaj, a to mi nekako ni šlo. Potem sva malo preštudirala, kje sva midva locirana in kje so tiste "glavne znamenitosti" in na koncu sva prišla do odločitve, da se odpraviva peš od hotela do Chao Praya reke, ki se vije skozi Bangkok. Tetka na recepciji hotela je skoraj v nezavest padla, ko sva rekla, da greva peš. 20 minut, je rekla, to je ja predaleč za peš. Ne pozna ona naju (mene)😁
Skratka, njenih 20~25 minut je nama vzelo lahkotne hoje kakih 12 minutk, da sva prišla do enega od pomolov na reki. Za ceno 100 bahtov (cca2,5 evra) sva se vkrcala v eno tistih dolgorepih bark in odpeljala do kraljeve palače.

Vožnja je bila občasno kar divja, na poti srečaš raznovrstna plovila, trajala pa je ene 10 minut, da sva prispela do bližine kraljeve plače Wat Phra. 

Obiskovalcev je bilo ogromno, pretežno Azijci, precej pa tudi Evropcev in Amerov.

Srečko si je moral za obhod sposoditi dolge hlače, jaz pa sem imela v torbi srajco, da sem jo oblekla čez majico brez rokavov, ker tak so zahteve- v kraljevo palačo greš lahko le, če si spodobno oblečen. 

Cel kompleks je ogromen, v tisti pravi del kraljeve palače niti ne moreš, tisto pa, kar je odprto za javnost, je sklop templjev, ki so za naš okus morda malo kičasti z vso pozlato, ampak tako je.

Tukaj notri je shranjen smaragdnim Buda iz enega kosa žada

Sprehodila sva se skozi zakladnico, pofotkala, kar nama je padlo v oči in kar bi naj bilo mus in se čez kakšni dve uri odpravila naprej. Kakor hitro se na cesti ustaviš, se ti nekdo začne ponujat s pomočjo in nasveti, ki pa niso nujno vedno najbolj točni. Tako sva se malo vrtela, da bi našla najbolj ugodno pot do velikega ležečega Bude, na koncu sva se odločila,da se najprej malo podpreva in to kar na eni taki stojniško tržniški varianti hitre hrane, ki pa je bila zelo okusa. Pujsek in piščanec in za finale mango z lepljivim rižem. To je bilo pa sploh zakon.

Okrepčana sva lažje razmislila in se odpravila znova na reko, od tam pa proti ležečemu Budi in templju jutranje zarje, ampak do tega nisva prišla, ker ga obnavljajo. Ležeči buda je enormen. Ni čudno, da ne more biti pokonci. Jaz z mojo ubogo trotlziherco sem itak lahko ujela samo glavo.

Tudi ta ležeči buda je shranjen v enem takem tempeljskem kompleksu, znotraj katerega je cela vrsta manjših templjev in raznega okrasja. En tak okrasni ribnik je pritegnil vso Srečkovo pozornost, ppsebno še, ko so vse ribe tiščale k njemu 😃

Od tod sva se odpravila, peš seveda, do zlatega griča, to je en tak kucelj sredi mesta, ob vznožju je tempeljki kompleks, na vrhu pa krasen razgled. Sicer ob vznožju stnic opozarjajo, da je do vrha nekaj čez 300 stopnic, ampak stopnice so visoke komaj kako tretjino naših 😊

Ni bilo hudega, razgled je bil pa lep. 

Smejoči bude na poti gor

Ne more se človek upreti, da ne bi udaril na gong

Osvajava tehnike selfijev

Ogledov sva za danes imela dovolj in sva se odločiia, da se peš, seveda,  odpraviva do trga Siam. Mapo sva imela, reciva, da znava brat zemljevide, ampak ni in ni nama šlo. Po dobri uri tavanja, medtem se je že znočilo, sva obupala in sedla v en tuk-tuk, tak moped s prikolico, prirejeno za prevoz potnikov. Kako sva prišla do kitajske četrti, tam sva namreč bila, nama ni jasno.

Skratka, tuk-tuk stric naju je kar dobrih 15 minut vozil po mestu, da smo prišli do Siama. Srečko je že kar malo z belim gledal od lakote, no meni je pa tudi pasalo, da sedeva in nekaj pojeva. Ampak, še prej sva hotela nekaj opravit-obvezni ogled Hard Rock cafeja in fotkanje. Pa k sreči nisva rabila dolgo, da sva ga našla

No, zdaj sva si pa končno lahko privoščila počitek in večerjo, Srečko, ki ni ravno ljubitelj pikantne hrane, si je sam naložil malo čilija 😀

Samo še nekaj sladkega je manjkalo. Nekje prej so nama bile dišale palačinke, a zdaj tiste stojnice na ulici ni bilo več. Tako sva se žalostna odpravila proti skytrainu, tam ob stopnicah pa-palačinkopek. Srečku je kar srce zaigralo. Palačinka je bila pa hecna. Fant je imel pripravljeno testo, ki ga je razvlekel, položil v kokr en naoljen vok, potem je ubil gor jajce in ga razmazal po testu, gor narezal banano, prepognil testo, da je dobil en tak zaprt kvadrat in to popekel z ene in druge strani. Ko jebilo pečeno, je razrezal na manjše kvadratke, prelil s kokosovim mlekom in čokoladnim prelivom in zadeva je bila več kot okusna.

Najsrečnejši Srečko

Dobro se je izšlo. Samo še do hotela sva se odpravila, saj se je en tak dolg, naporen dan kar lepo zaokrožil. Srečko je na koncu ugotovil, da tole življenje turista sploh ni mačji kašelj, oz. da je kar naporno.

Jutri je nov dan, morda se odpraviva proti mostu na reki Kwai (če bova znutraj pravočasno uspela vstati)