Batad, riževe terase in slap

Gotova sva, oba!

Tole dons je bil pa pohod, ki se ga ne bi sramovali niti bolj naspidirani in natrenirani osebki.

Napisala sem že, da sva v filipinskih Cordillerah-mogočnemu, strmemu gorovju, kjer še vedno živijo staroselci v vaseh, kjer civilizacije ni. No, civilizacija je, ampak vasi so tako odročne in težko dostopne, da se mi, Evropejci lahko samo čudimo, kje in kako ti ljudje živijo.

Srečko pred našim jeepneyem

Midva sva se namestila za ta dva dni v mestu Banaue, ki je tudi samo po sebi precej ubogo za naše oči, kljub temu sva s spletom iz najinega gostišča povezana s svetom. Banaue je tudi manjša provinca tukaj v tem gorovju, ki obsega 19 zaselkov oz. vasi, raztresenih po gorovju. Eno najbolj znanih in zaradi ohranjenosti riževih teras, je naselje Batad. Tja sva se danes odpravila na manjšo ekspedicijo, skupaj s še enim španskim  mlajšim parom. Tukaj v gostišču Banaue Home Stay nam je lastnica “organizirala” prevoz z jeepnyjem in vodiča za ta izlet.

Ob pol devetih smo se odpravili in se peljali najprej čez strmine in ovinke do točke, do kjer je cesta. Od tam naprej je Batad dosegljiv izključno peš, tako za ljudi, kot za vse, kar ti ljudje rabijo. Vse morajo prinesti na plečih, kajti tudi mule al kaka druga tovorna žival tja ne pride.

Obvezen selfi pred pozdravno tablo

Pot je deloma shojena, deloma zabetonirana, največ je pa stopničasta. Stopnic nebroj in to ne takih navadnih. V povprečju je vsaka stopnica visoka za dve normalni, tako da v dveh stopnicah narediš višinsko razliko enega metra. Minimalno. Naporno.

Tudi sama cesta je betonirana, ne asfaltirana, zelo ovinkasta, na mestih pa je kar zasuta s kamenjem ali pa je celo manjka, kar je posledica zadnjih neurij in obilnega deževja v obdobju deževja zadnjega tajfuna.

Pred začetkom naše pešpoti nam je vodič razdelil pohodne palice iz vej, ki so bili vsaj za naju rešilna bilka. Točka, kjer smo začeli naš pohod je na nadmorski višini cca 1700 metrov, vas pa je na cca 1100 metrov. Delno se pot vije skozi gozd, delno na čistini. Tudi sama vas ni samo na eni točki, temveč je raztresena med riževimi terasami, ki tvorijo nekakšen amfiteater z odlično akustiko. 

Eno pobočje Batada

In mi smo se podali čez terase do spodnjega dela vasi.

Pred približno enim mesecem se je odvijala žetev riža, tako da je večina teras zdaj samo navodnjenih, le tu in tam je kakšna terasa porasla že z novimi flancami, ki jih pozneje vsadijo v očiščene terase. Potem ko požanjejo riž, morajo lastniki terase očistiti in pripraviti na nove rastline. Kar ostane bilk po žetvi za nekaj časa še pustijo na terasah v vodi, toliko da se sprostijo hranilne snovi iz bilk in ostankov, kajti to je edino gnojilo za nove rastline, nakar ostanke požgejo. Tukaj je riž res bio. In ta riž, ki ga tukaj pridelajo, je izključno za potrebe lokalnega prebivalstva, ki jim je to osnovno hranilo. Le tu in tam se nekateri odločijo in terase izsušijo, ter na njih gojijo koruzo, fižol ali sladki krompir. Ravno toliko, da imajo malo raznoliko prehrano. Neverjetno je, da so te terase stare menda že dva tisoč let. Že takrat so znali izkoristit obilico vode, ki kot po čudežu pronica iz vsake pore hribovja.

Hiše oz. bivališča prebivalcev so borna, najdejo se pa tudi originalne hiše, ki so bile zgrajene pred davnimi leti in so take posebne okroglo koničaste oblike, zgrajene brez enega žeblja in ki kljub temu ostanejo nedotaknjene tudi po najhujšem neurju.

Starodavne koničaste hiške kljubujejo vsem ujmam

Sicer je v Batadu tudi možno prespati, tukaj je nekaj home-stayev, kjer lahko najameš res preprosto prenočišče. Pred potjo sem razmišljala, da bi spala v Batadu, ampak priznam, da si nisem predstavljala, da je tako zelo nedostopen. Še dobro, da sem bukirala Banaue, če ne, bi kar tam v Batadu ostala z vso prtljago.

No, Batad, ki nas je že kar malo izmučil, še ni bil na koncu naše pešpoti. V bližini se nahaja 45 metrov visok slap, ki ga je vredno obiskat. Peš, seveda in to po nadaljlnjih brezštevilnih neenakomernih stopnicah in še kakih 500 višinskih metrov globje v dolino. Brez pretiravanja. Jao, jao, danes je za oba najljubši komad tisti o Jasminovi utrujenosti.

Srečko je pogumno zakoračil v vodo in hitro prišel ven 😁

Skratka, naredili smo kar precej višinskih metrov razlike. Voda pod slapom je bila mikavna, Srečko se je pogumno preoblekel v kopalke, ampak zaplaval ni, ker je voda bistra in mrzla kot Soča. No, nekateri so se kopali, ampak verjetno bolj iz obupa.

Naš vodnik Marvin nas je preden smo se odpravili iz Banauea nekajkrat vprašal, če imamo vodo. Ja, imeli smo jo in če bi jo imeli še trikrat toliko, ne bi zadostovalo za pogasit žejo že na poti dol. Tako da smo vsi kar šparali. Tudi on je nosil eno vrečko s pijačo, samo da ni imel vode, temveč vodko za prijatelja, ki tam doli prebiva in mu vsake toliko prinese kaj za priboljšek. In še nekj je imel s sabo v vrečki-omamo. Nosil je s sabo metine liste, neko zel, plod te zeli ter prah, ki ga pridobijo iz polžev, ki živijo v vodi na terasah. Meso polžev jedo, njihove lupine pa požgejo in v tisti pepel namakajo tisti sadež, s čimer si dvigujejo telesno temperaturo in tako kljubujejo vročini. In tista meta jih zbistri. Menda. Ko to prežvečijo, ostanek, ki postane zaradi tistega polžjega pepela rdeč, izpljunejo. In vsi, ki to počno, teh pa je večina lokalcev, vključno z mularijo imajo rdeče zobke. Nič fajn za videt.

Po namakanju nogic v tolmunu, je bil čas za vrnitev. Razmišljala sem o tem,da bi kar tam ostala, kajti čakal nas je res strm vzpon. in nisem bila edina. A ni bilo druge, kot pot pod noge. Naš Marvin je hodil zadnji, ker ni hotel izgubiti nobenega od nas. Hvalabogu, kajti jaz bi se res najraje zavlekla v kakšno grmovje ob poti. Tudi Srečko je kar težko dvigoval nogice, kajti tiste stopnice so res ubijalske.

Po več kot dveh urah vzpona nam je uspelo priti nazaj do našega jeepnyja. Voznik oz. vodič sta nas vprašala, če se lahko z nami peljejo tri deklice, ki se vračajo iz Batada v Banaue, ker je jutri šola. Punce so imele kakih 12 ali 13 let in so bile med tednom v Banaueju v šoli, čez vikend pa doma v Batadu in so potem takole prosile za prevoz. Jasno, da smo rekli, da se lahko peljejo z nami, ampak-niso se vzpele v kabino na sedeže, temveč so se spravile na streho jeepnyja. O, mati mila, po vseh tistih ovinkih in vzponih in spustih...ampak se niso dale odgovorit in srečno sno jih pripeljali teh cca 15 km do Banaueja.

Smejoče punce na jeepnyju

Že spotoma sva oba s Srečkom opazila, da so najini čevlji načeti, na koncu poti pa je tudi Marvin videl, da skoraj razpadajo in da so zreli za kanto.

Trenutno je tukaj menda mrzlo, čeprav dnevna temperatura dosega 30 stopinj, se zvečer shladi, tako da res paše imet oblečene dolge rokave.

V najinem homestaju nama k sreči ni bilo treba že zjutraj izpraznit sobe, kajti danes zvečer se spet z nočnim busom vračava v Manilo, tako da zdaj sledi še tušek, nekaj papice in potem spet pot pod noge. Mislim, da bova kljub neudobju busa spala ko dojenčka.