No, zdej pa pridem na tekoče.
Danes je nedelja, petnajsti dan najinega popotovanja po Bangkoku in Filipinih.
Jaz sem sicer imela v okvirnem načrtu in planu, da po čokoladnih gričih in terzierjih odletiva na Palawan, otok, ki je malo bolj oddaljen od glavnine Filipinov. Po načrtu bi iz Tagbilarana odšla nazaj v Cebu in od tam lovila let za Puerto Princesa. Direkten let je le enkrat na dan. Tega leta, tako kot ostale tukaj, nisem bukirala v naprej, ker nisem vedela, kako se bova gibala in kakšne bodo vremenske razmere. Tako da prejšnji teden, ko sva bila že na Filipinih in sem hotela bukirat ta direktni let, ni več bilo prostih mest.
Druga možnost bi bila preko Manile, ampak to se nama pa, roko na srce, ni ljubilo, ker je bilo in še bo letenja dovolj. Tako sva se odločila, da ostaneva na Boholu še par dni in potem letiva iz Tagbilarana v Manilo in nazaj v Bangkok. Palawan bo ostal za drugič.
Včeraj sem na hitro pobrskala po možnostih,,kam bi šla naprej in našla Ando.
Davi sva se tako poslovila od Vita in jo odbrzela novim dogodivščinam na proti. Najprej sva se napotila na glavni avtobusni kolodvor, ki leži nasproti nakupovalnega središča, zato sva hotela izkoristiti priložnost in zamenjati nekaj denarja. Na netu je pisalo, da najin hotel sprejema samo gotovino..
Menjalnica se nahaja v kletni etaži nakupovalnega središča, a glej ga zlomka, to so bila edina vrata v nakupovalnem središču, ki so bila zaprta. Zakaj? Ker se polovice spodnje etaže šopinga spremeni v cerkev in ker je ravno potekala maša in ker je menjalnica prav tam, kjer najbolj dogaja. Tako sva počakala, da so mašo zaključili, da sva lahko zamenjala denar in šla na avtobusni kolodvor.
Z enim tistih kombijev za 18 oseb po filipinskih standardih sva se z glavne avtobusne postaje v Tagbilaranu odpeljala v kakih 100 km oddaljeno Ando-polotok, kraj in plaža-vse je Anda. Tu sva v enem hotelu, oz. rezortu, ki leži na sami plaži.
Plaža je dolga vsaj ene pet km, pesek je sipek, droben, zelo svetel. Voda-morje-Pacifik je svetlo zelen, bister in že skoraj na obali je dno prekrito s koralnimi ostanki. Nedaleč od obale je menda možno šnorklanje in opazovanje koral. To bova jutri, ker danes, ko sva prispela, sva ko dva mala otroka odbrzela samo malo brodit po Pacifiku. Potem pa sva se končno po dveh dneh pošteno stušala in pojedla kosilo, šla na sprehod po vasi, en džiro po bližnji obali.
Vas je res vas. Tukaj na obali je menda še nekaj hotelov in rezortov, ampak pretirano turistov nisva videla.
Sva pa videla plakate, s katerimi agencija vabi dekleta in žene na delo v države bližnjega vzhoda.
Tako kot po drugih vaseh, ki sva jih doslej obiskala, so tudi tukaj ljudje prijazni in zvedavi. Vsi te pozdravijo. Kljub temu, da je nedelja, je še popoldne delovala tržnica in vse trgovine so bile odprte.
Tako sva v eni kupila filipinski rum, za katerega sva videla že nešteto reklam in cocacolo, da spijeva mrzel čaj. O, mati mila, rum ni rum pač pa skoraj špirit. Una naša žganica je blažev žegenj v primerjavi s tem. Dober je samo za razkužit bojne rane, ki sem jih pridelala pred parimi dnevi, ko smo potiskali bladjo čez Pacifik in za razkužitev Srečkovih izpuščajev na lasišču.
Na sprehodu po vasi sva ugotovila, da rezort leži skoraj sredi divjega nasada bananovcev in kokosovih palm. Spotoma sva naletela še na en sadež, ki ga ne poznava, je pa skoraj pol metra dolg in je videti kot ena velikanska kumara na drevesu.
Naokoli se, tako kot doslej povsod, sprehaja veliko petelinov. Filipini bi morali imeti v svojem gbu petelina, ker toliko kot tu, jih nisem videla nikjer. Ne vem več, kje, samo vem, da sva na poti videla tudi "reklamo" za petelinje boje.
V mraku sva se sprehodia po plaži in sedla v hotelsko plažno uto, ampak je bilo tako soparno, da sva se raje podala v bazen. Srečkotova zamisel je se je zelo obnesla, bila sva sama v bazenu, ko sem dobila skoraj hkrati tri sporočila-doma je sežilo. Brrrr...mr kr strese, če pomislim na mraz in dež in sneg in kidanje.
Danes je nedelja, petnajsti dan najinega popotovanja po Bangkoku in Filipinih.
Jaz sem sicer imela v okvirnem načrtu in planu, da po čokoladnih gričih in terzierjih odletiva na Palawan, otok, ki je malo bolj oddaljen od glavnine Filipinov. Po načrtu bi iz Tagbilarana odšla nazaj v Cebu in od tam lovila let za Puerto Princesa. Direkten let je le enkrat na dan. Tega leta, tako kot ostale tukaj, nisem bukirala v naprej, ker nisem vedela, kako se bova gibala in kakšne bodo vremenske razmere. Tako da prejšnji teden, ko sva bila že na Filipinih in sem hotela bukirat ta direktni let, ni več bilo prostih mest.
Druga možnost bi bila preko Manile, ampak to se nama pa, roko na srce, ni ljubilo, ker je bilo in še bo letenja dovolj. Tako sva se odločila, da ostaneva na Boholu še par dni in potem letiva iz Tagbilarana v Manilo in nazaj v Bangkok. Palawan bo ostal za drugič.
Včeraj sem na hitro pobrskala po možnostih,,kam bi šla naprej in našla Ando.
Davi sva se tako poslovila od Vita in jo odbrzela novim dogodivščinam na proti. Najprej sva se napotila na glavni avtobusni kolodvor, ki leži nasproti nakupovalnega središča, zato sva hotela izkoristiti priložnost in zamenjati nekaj denarja. Na netu je pisalo, da najin hotel sprejema samo gotovino..
Menjalnica se nahaja v kletni etaži nakupovalnega središča, a glej ga zlomka, to so bila edina vrata v nakupovalnem središču, ki so bila zaprta. Zakaj? Ker se polovice spodnje etaže šopinga spremeni v cerkev in ker je ravno potekala maša in ker je menjalnica prav tam, kjer najbolj dogaja. Tako sva počakala, da so mašo zaključili, da sva lahko zamenjala denar in šla na avtobusni kolodvor.
Z enim tistih kombijev za 18 oseb po filipinskih standardih sva se z glavne avtobusne postaje v Tagbilaranu odpeljala v kakih 100 km oddaljeno Ando-polotok, kraj in plaža-vse je Anda. Tu sva v enem hotelu, oz. rezortu, ki leži na sami plaži.
Plaža je dolga vsaj ene pet km, pesek je sipek, droben, zelo svetel. Voda-morje-Pacifik je svetlo zelen, bister in že skoraj na obali je dno prekrito s koralnimi ostanki. Nedaleč od obale je menda možno šnorklanje in opazovanje koral. To bova jutri, ker danes, ko sva prispela, sva ko dva mala otroka odbrzela samo malo brodit po Pacifiku. Potem pa sva se končno po dveh dneh pošteno stušala in pojedla kosilo, šla na sprehod po vasi, en džiro po bližnji obali.
 |
| Otroci so povsod lušni |
Sva pa videla plakate, s katerimi agencija vabi dekleta in žene na delo v države bližnjega vzhoda.
Tako kot po drugih vaseh, ki sva jih doslej obiskala, so tudi tukaj ljudje prijazni in zvedavi. Vsi te pozdravijo. Kljub temu, da je nedelja, je še popoldne delovala tržnica in vse trgovine so bile odprte.
 |
| Ribič Srečko na ribji tržnici |
 |
| Razkužilo |
 |
| Tako iz cveta/nastavkapokukajo na plano banane |
 |
| Tisto nad Srečkovo glavo, kar je videti kot list, je ogromen sadež |
Naokoli se, tako kot doslej povsod, sprehaja veliko petelinov. Filipini bi morali imeti v svojem gbu petelina, ker toliko kot tu, jih nisem videla nikjer. Ne vem več, kje, samo vem, da sva na poti videla tudi "reklamo" za petelinje boje.
 |
| Važič |
V mraku sva se sprehodia po plaži in sedla v hotelsko plažno uto, ampak je bilo tako soparno, da sva se raje podala v bazen. Srečkotova zamisel je se je zelo obnesla, bila sva sama v bazenu, ko sem dobila skoraj hkrati tri sporočila-doma je sežilo. Brrrr...mr kr strese, če pomislim na mraz in dež in sneg in kidanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar