Sediva v Dohi...
Vse lepo se enkrat konča.....
Ampak, ker potovanja bogatijo, sva tudi midva, sicer z izpraznjeno denarnico, bogatejša za številne izkušnje....
Malo sva utrujena, še posebno po 6 in pol urnem poletu iz Bangkoka v Doho.
Iz hotela sva šla ob pol petih s Skytrainom in vlakom, ki pelje na Suvarnabhumi letališče, kamor sva prispela ob pol šestih-se pravi več kot tri ure pred poletom. A letališče je res ogromno in gneča je nepopisna. Samo Qatar, s katerim midva letiva (imava še let iz Dohe v Benetke) je imel v roku ene ure dva leta v Doho. Ne vem, katero je bilo drugo letalo, midva sva spet letela z unim velikanom, ki sprejme več kot 500 potnik v in je bil do zadnjega sedeža poln.
Da sva se prijavila na let in šla skozi kontrolo in čez carino, sva porabila slabi dve uri. Srečko je bil malo slabe volje, ker so mu na čekiranju ročne prtljage vzeli Švicarca, ker sva ga pozabila dat v nahrbtnik in na avijon. Tega se v ročni prtljagi ne sme imeti in tako nobena prošnja in prepričevanje uslužbenca ni zaleglo. Nož je šel v nepovrat.
Sicer sva se zadnjih par dni pogovarjala, kaj nama je bilo na poti najbolj všeč. Nekako sva si edina, da so nama na splošno Filipini bili bolj všeč, kot Bangkok, čeprav se obojega niti ne da primerjat. Bangkok je ogromno mesto, na Filipinih pa sva se gibala v majhnih krajih, nekaterih zeloooo odročnih, tudi težko dostopnih. Ljudje na Filipinih so nama tudi bili bolj všeč.
Srečka so najbolj navdušili kiti, mene riževe terase in čokoladni gričkih (čeprav v dežju).
Z vremenom sva imela srečo. Razen enega dneva je ves čas bilo sončno ali pretežno sončno, predvsem pa zelo vroče.
Vreme na Filipinih bi naj novembra bilo še vedno bolj deževno kot ne, ampak midva bi si boljšega vremene ne mogla želeti.
Menda je tisto najbolj stabilno vreme na Filipinih februarja in marca in udi riževe terase so takrat menda najbolj zelene, a to bo treba iti preveriti....... :-)
Vse lepo se enkrat konča.....
Ampak, ker potovanja bogatijo, sva tudi midva, sicer z izpraznjeno denarnico, bogatejša za številne izkušnje....
Malo sva utrujena, še posebno po 6 in pol urnem poletu iz Bangkoka v Doho.
Iz hotela sva šla ob pol petih s Skytrainom in vlakom, ki pelje na Suvarnabhumi letališče, kamor sva prispela ob pol šestih-se pravi več kot tri ure pred poletom. A letališče je res ogromno in gneča je nepopisna. Samo Qatar, s katerim midva letiva (imava še let iz Dohe v Benetke) je imel v roku ene ure dva leta v Doho. Ne vem, katero je bilo drugo letalo, midva sva spet letela z unim velikanom, ki sprejme več kot 500 potnik v in je bil do zadnjega sedeža poln.
Da sva se prijavila na let in šla skozi kontrolo in čez carino, sva porabila slabi dve uri. Srečko je bil malo slabe volje, ker so mu na čekiranju ročne prtljage vzeli Švicarca, ker sva ga pozabila dat v nahrbtnik in na avijon. Tega se v ročni prtljagi ne sme imeti in tako nobena prošnja in prepričevanje uslužbenca ni zaleglo. Nož je šel v nepovrat.
Sicer sva se zadnjih par dni pogovarjala, kaj nama je bilo na poti najbolj všeč. Nekako sva si edina, da so nama na splošno Filipini bili bolj všeč, kot Bangkok, čeprav se obojega niti ne da primerjat. Bangkok je ogromno mesto, na Filipinih pa sva se gibala v majhnih krajih, nekaterih zeloooo odročnih, tudi težko dostopnih. Ljudje na Filipinih so nama tudi bili bolj všeč.
Srečka so najbolj navdušili kiti, mene riževe terase in čokoladni gričkih (čeprav v dežju).
Z vremenom sva imela srečo. Razen enega dneva je ves čas bilo sončno ali pretežno sončno, predvsem pa zelo vroče.
Vreme na Filipinih bi naj novembra bilo še vedno bolj deževno kot ne, ampak midva bi si boljšega vremene ne mogla želeti.
Menda je tisto najbolj stabilno vreme na Filipinih februarja in marca in udi riževe terase so takrat menda najbolj zelene, a to bo treba iti preveriti....... :-)
Ni komentarjev:
Objavite komentar