Uf, zdej pa dva dni nisem pisala, pa toliko se je dogajalo, da upam, da se bom vsega spomnila.
V četrtek sva okoli poldne še v Alona beachu na Panglau dala en kubik cot za prat, tako da sva morala počakat do približno take ure v petek, da sva prevzela oprano. Pralnica opere en kg perila za 50 pesosov, to je en evro, minimum je 3 kg, da ga daš oprat. Midva sva mislila, da imava cca 3 kg, a izkazalo se je, da je bilo v eni povprečni nakupovalni vrečki kar 5,10 kg robe. Tako sva izkoristila dopoldne, da sva v miru šla na kavo, da sem jaz malo prevetrila povezave s svetom in domovino, da sva se v miru spakirala in ko sva okoli pol poldne dobila dišeče cote nazaj, sva se odpravila na pot, tokrat proti Tagbilaranu.
Jasno, da so se nama ponujali taksisti, da naju odpeljejo, a midva sva se spet odločila za javni prevoz. Tukaj so (mislim, da sem to že napisala) kraji precej razpotegnjeni in kompleksni, tako tudi Alona beach pomeni en del Alone. Središče kraja ima navadno pripisano Poblacion. Bus skozi Alona beach pripeljejo ali pa tudi ne, zato sva se cokun pokun z enim unim triciklom dala zapeljati do Alona poblacion, oddaljen kakih 5 km, čeprav na videz reven, je urejen in čisto nič turističen, za razliko od Alona beach. Tam sva potem presedla na manjši bus, v katerem sva bila edina tujca, in se odpeljala kako uro vožnje do Tagbilarana, glavnega mesta otoka Bohol. Panglau, kjer se nahaja Alona, je otoček, ki je z mostom povezan z Boholom, tako da ga smatrajo za del Bohola (ta je deseti največji otok na Filipinih).
V Tagbilaranu sem poklicala g. Vita, da nama je dal napotek, kako priti do njega. Un triciklist, ki naju je peljal, je kar globoko dihal, ko naju je z vso prtljago nakrcal, ampak potem je kar šlo in čez slabih 15 minut sva prispela do Talote, kjer živi najin gostitelj za dve noči.
Vito je upokojeni policist in vojak, ki je svojo novo domovino našel tu, na Boholu. Talote ni najbogatejši oz. najprestižnejši del Tagbilarana, pa kljub temu je tukaj cela kopica tujcev, ki so prav tako prišli živet sem.
Medtem, ko sva čakala pred hišo, se je od nikoder (oz. čez prazno parcelo) pojavila gručica šestih mulčkov, starih med 8 in 12 let. Pozdravili so naju in začeli spraševat po imenih, v tistem pa je prišel Vito in ko je odprl vrata privoza, se je četica mrtvo hladno sprehodila čez dvorišče in v hišo. Vito nama je razložil, da so to otroci iz soseščine, ki jim je njegova hiša nastežaj odprta. Mulčki so šli direkt v kopalnico in se stuširali. Oblečeni.
Midva sva zasedla nama namenjeno sobo, med tem ko pa smo se pogovarjali v kuhinji, so mulci harali po hiši. Najbolj jih seveda mika računalnik, ampak ker ga je pred nekaj dnevi eden od fantinov uspel skurit, tega veselja niso bili deležni. Pa jih to niti ni tako zelo zbegalo, imeli so kar nekaj dela s pripravo sokov in plezanjem po balkonskem zidu. Bili so živahni, ampak ne nasilni ali prepirljivi. In strica Vita, kot ga kličejo, kar ubogajo. Teh otrok, ki hodijo kar tako v hišo, je še nekaj. Prihajajo iz različnih družin, ki imajo vse po vrsti veliko otrok. Menda so družine s sedmimi otroci kar pogoste, pa tudi take s po desetimi niso nič nenavadnega.
Še nekaj zanimivega se je zgodilo ta čas, ko smo klepetali. Pri Vitu se je oglasil eden tistih “lady boy”-ev, ki jih je na Filipinih še več kot na Tajskem. Vito mu/ji je šel odpret vrata in midva sva slišala moški glas, a ko je prišel po stopnicah, je bilo jasno, da gre za verzijo filipinske Conchite. Oprijeta majčka in hlače, ženska frizura dolgih las, mimika čisto ženska, make-up, ampak glas čisto moški. Fant/ženska/travestit je “potujoči frizer”, ki je prišel svoje usluge striženja za 25 pesov ponudit Vitu in zmenila sta se za čez par dni.
Kmalu odpravili v mesto, da bi nekaj pojedli (Srečko ni bil edini lačen) in se malo sprehodili in razgledali po mestu. Obiskali smo celo krajevni muzej in izvedela sva nekaj o zgodovini Filipinov in samega kraja. Filipine je od Evropcev najprej odkril Magellan, otočje je dobilo ime po sinu tedanjega španskega kralja, Filipu, Španci so tako kot Srednjo Ameriko kolonizirali in pokristjanili, zgradili brez števila cerkva in vojaških postojank. Konec 19 stoletja so se Filipini osamosvojili, med drugo vojno so jih napadli Japonci, a so jim na pomoč priskočili Ameri, ki so Japonce razgnali, zato so Filipini hvaležni Ameriki in nanjo zelo navezani. Zato je tudi angleščina vzporedni glavni jezik Filipinov. Res pa je, da se v govorici, ki je nacionalni jezik Filipinov, slišijo tudi izrazi španskega jezika.
Sicer je sam otok Bohol pravzaprav vrh mogočne gore, ki pretežno leži v Pacifiku in podobno kot pri ledenih gorah njen vrh štrli iz morja-otok Bohol. Pred dvemi leti ga je zelo prizadel hud potres, katerega posledice se vidijo še zdaj, zlasti še na starejših stavbah, zgrajenih za časa španske kolonizacije. Menda niti ena cerkev na otoku, in teh je veliko, ni ostala cela.
Vito je bil zmenjen s prijateljico-domačinko v kavarni na vrhu enega od nakupovalnih središč, kjer je ravno v tistem času potekal plesni šov, ki sam po sebi ni bil ne vam kako zanimiv. Bolj zanimiv je bil voditelj šova, spet en lady boy z moškim glasom, a v tesnih oblačilih in tako vrtoglavih petah, da marsikatera ženska ne bi znala v njih stat, kaj šele hodit.
Prijateljica Eden je prišla, spili smo kavo, potem smo se pa mi trije odpravili z busom za 8 pesov nazaj proti domu. Ti niihovi busi in jeepneyi so res posebnost. Vozijo pogosto na vse mogoče in nemogoče kraje, ampak z začetne postaje se ne premaknejo, dokler niso zcrhano polni. Ni voznega reda, so pa na postajah plačani naburalci potnikov, ki jim šofer, ko je bus ali kombi ali jeepney odšteje 10 pesov za to uslugo nabiranja potnikov. Tako ta nabiralec lahko kar nekaj denarja prisluži samo s tem, da na postajah lovi potencialne potnike. Ko enkrat busa li jeepney spelje, potem vozi, dokler ne zagleda ob cesti stoječega, kar je lahko tudi vsakih 20 metrov, ker postaje na poti niso označene, vsak lahko stoji pred svojo hišo in čaka bus. Ko pa si na tem busu oz. prirejenem kombiju, ki je nekakšen napol pickup, s streho, kjer sta ob straneh dve klopi, tako da sedijo potniki napostrani, enostavno zavpiješ ali pa še bolje potolčeš po cevi, ki je pod stropom in šofer ustavi zadevo, ti se pa mimo vseh kolen zdrenjaš nazaj in ven. Midva sva oba vsakokrat vsaj enkrat užgala z glavama v strop, ker dimenzije the vozil so prirejene za ljudi, visoke tam do 150 cm.
V lokalni trgovini v neposredni bližini Vitovega doma smo kupili pivo, posedeli pred trgovino z enim od bližnjih sosedov, Kanadčanom Benom, ki 6 mesecev letno dela v Kanadi, za 6 mesecev pa se preseli na Filipine. Že njegova prva žena v Kanadi je bila Filipinka, zdaj pa je vnovič poročen, ampak tokrat s Filipinko, ki živi na Filipinih. Zato pol leta dela v Kanadi, po leta je pa tu.
Med tem, ko smo klepetali, je po nakupih (in na pivo) prišel še en sosed, Nizozemec Paul, ki je prav tako poročen s Filipinko. Neverjetno, koliko (starejših) moških od vsepovsod pride sem po mlade žene, veliko jih tu ostane, priženijo si pa ne le ženo, temveč celotno njeno družino. Fantje, ki so jih doma čakale žene z večerjami, so kaj hitro spokali domov, mi pa tudi-na balkon, kjer smo počasi srkali pivo in se do solz nasmejali vse sorte traparijam in vicem.
Spala nisva prav dobro. Za danes smo imeli v načrtu, da zgodaj vstanemo. Tako, kot midva že skoraj vsak dan vstajava, kadar imava na sporedu kak izlet, kajti načrtovali smo, da se odpeljemo proti čokoladnim gričem. Vito nima avta, zato je bilo na pot treba z lokalnimi busi, tako kot Filipinci. Od doma smo se odpravili okoli osmih (midva sva mislila, da se bomo prej, ampak ni šlo), najprej spet do središča Tagbilarana, od tam pa proti kraju in reki Lombok, kajti tam nama je Vito predlagal najprej vožnjo po reki z ladjico, na kateri postrežejo kosilo, spotoma pa se ladjica ustavi ob enem takem pristanu, kjer vsako ladjo pričaka skupina plešočih in pojočih otrok. Zadeva je malo skomercializirana, a vseeno vredna ogleda, še posebno tisti del, ko fantje in punce plešejo med zelo hitro premikajočimi se bambusovimi “palicami”. Če bi slučajno plesalec zgrešil trenutek, bi jim tista dva bambusova kola lahko kar precej poškodovala noge okoli gležnjev.
Ko smo mi prispeli do glavnega pristana ladij, smo bili skoraj edini zainteresirani za plovbo, ampak do trenutka, ko smo izpluli, se je napolnilane le naša ladja, oz. splav za vsaj 50 oseb, temveč so v roku parih minut izplule kar 4. Na naši ladji smo bili mi trije edini tujci, na drugih pa je bilo vse skupaj mogoče tudi 10 oseb. Ostali so bili domačini, ker gre za eno tako lokalno reč. Reka sama je zelo lepa in fotogenična, škoda je samo, da se je bilo naoblačilo.
Spet smo sedli na medmestni bus, ki vozi iz Tagbilarana skozi meso Carmen in naprej proti severu. Busov je nasplošno veliko in vozijo pogosteje kot mestni avtobusi v Ljubljani. To je posledica dejstva, da večina prebivalcev ne premore avta, čeprav je gneča v prometu precejšnja. Res veliko ljudi uporablja javni prevoz, naj si bo to tricikel na motor, jeepney za cca 15 oseb, mini buse za do ene 30 ljudi, ali pa take velike za 45 oseb. Mi smo danes preizkusili prav vse možnosti.
Na poti smo videli tudi, kako kar ob cesti sušijo riž, namreč tudi tukaj je področje precej navodnjeno in primerno za pridelavo riža.
Vožnja iz Tagbilarana do Lomboka je trajala slabo uro, skoraj toliko pa je trajala tudi vožnja Carmen, kjer je izhodišče za vzpon ja enega od čokladnih gričkov, le da so ti grički v tem letnem času bolj zelenjavni, saj so čisto zeleni. V sušnem obdobju rastlinje porjavi, od tod ime Čokoladni grički. Nimajo mrtve veze s čokolado.
Ko smo prispeli v Carmen, je bilo že pošteno oblačno, a smo se vseeno napotili proti razgledni ploščadi. Vito je zaostal za nama, ker ga je lovila sapa. Nisva prehodila niti 100 metrov, ko se je usc... ulilo kot iz škafa, zavetja pa nobenega. Cel vzpon ni niti kilometer dolg, ampak midva sva prišla na vrh popolnoma, popolnoma mokra, kot dva polita cucka. K sreči je bilo toplo. In gor nisva bila edina mokra. Vedrila sva na pod steho, za katero se zdi, da je prav temu namenjena.
Kakih 20 minut po tem, ko sva midva prišla, se je zbrala skupina najstnikov, ki so začeli peti in igrati na kokr ene tamburice. Nekaj filipinskih napevov, nekaj pa obvezno za ta čas, božičnih. Hecno za slišat.
Kot rečeno, bila sva do kože mokra. Še večja škoda pa je ta, da so se grički zelo slabo videli zaradi dežja, nizke oblačnosti in megličavosti. Škoda, ampak kaj češ. Ko je malo ponehalo deževati, sva se povzpela še 225 stopnic na vrh tega grička do razgledne točke, od koder sva vseeno lahko videla v okolici še kar nekaj teh vzpetinic, ki mene spominjajo na take velike krtine, znanstveniki in geologi pa še danes ne zanjo pojasnit njihov nastanek (obstaja pa več legend o njihovem nastanku) Menda je Bohol pravzaprav del ogromnega koralnega grebena, ki je skozi čas ob vseh potresih in erozijah izrinil te gričke, ki jih je menda okoli 1200, večjih in manjših. Res hecen pojav in pokrajina, ki ji ni enake, niti podobne na svetu.
Na poti nazaj proti Tagbilaranu smo se še ustavili še pri majcenih, najmanjših na svetu primatih-opicah Tasier. Gre za endemsko vrsto opic, ki jih ni najti drugod, velike so za eno pošteno človeško dlan. Oči imajo večje od možganov, ne morejo jih pa usmerjati, zato imajo vedno tak izbuljen pogled, a žal so nočni lovilci insektov, ki dan prespijo. Zanje imajo ograjen park, v katerem se jih da videt, fotografirat brez bliskavice, sprehajat se je treba brez hrupa, da jih ne zbudiš, ne smeš se jih dotikat ali jim ponujat kakršno koli hrano (itak spijo).
Videla sva jih nekaj, kako čepijo, oz. zagozdene v svojih nekakšnih gnezdih pripete na veje spijo. Hecna reč.
Med potjo nazaj v Tagbilaran se je znočilo. Danes še nismo bili spili poštene kave, tako da je bil skrajni čas, da si jo privoščimo in smo si jo, v kafeteriji glavnega nakupovalnega središča v Tagbilaranu, imenovanem Island City Mall ali ICM. Tu sem se končno za nekaj minut priklopila na net, da sem pogledala sporočila in našla prenočišče za naslednja dva dni/noči in to na plaži. Zdaj je skrajni čas, da si malo odpočijeva po 14-ih dnevih potovanja, izletov, ogledov.
Rezervirala sem hotel na plaži Anda, baje da je fajn. Bova videla.
Ob povratku domov (v busiču se je z nami peljal-a še en-a lady boy, kar ne moreš, da ne bi opazoval obnašanje, mimiko the ljudi) je sledil še obvezen postanek v trgovini. Pol ure smo posedeli z Benom, ki prav tako kot Vito vsak večer pride v trgovino na eno pivce.
Zdaj smo omagani.
Jutri naju čaka nov premik. Predvsem upava, da se bo vreme izboljšalo po današnjem dežju (še vedo malo dežuje), ker to pa res ne bi bilo fajn, da midva čamiva v dežju na plaži.
V četrtek sva okoli poldne še v Alona beachu na Panglau dala en kubik cot za prat, tako da sva morala počakat do približno take ure v petek, da sva prevzela oprano. Pralnica opere en kg perila za 50 pesosov, to je en evro, minimum je 3 kg, da ga daš oprat. Midva sva mislila, da imava cca 3 kg, a izkazalo se je, da je bilo v eni povprečni nakupovalni vrečki kar 5,10 kg robe. Tako sva izkoristila dopoldne, da sva v miru šla na kavo, da sem jaz malo prevetrila povezave s svetom in domovino, da sva se v miru spakirala in ko sva okoli pol poldne dobila dišeče cote nazaj, sva se odpravila na pot, tokrat proti Tagbilaranu.
Jasno, da so se nama ponujali taksisti, da naju odpeljejo, a midva sva se spet odločila za javni prevoz. Tukaj so (mislim, da sem to že napisala) kraji precej razpotegnjeni in kompleksni, tako tudi Alona beach pomeni en del Alone. Središče kraja ima navadno pripisano Poblacion. Bus skozi Alona beach pripeljejo ali pa tudi ne, zato sva se cokun pokun z enim unim triciklom dala zapeljati do Alona poblacion, oddaljen kakih 5 km, čeprav na videz reven, je urejen in čisto nič turističen, za razliko od Alona beach. Tam sva potem presedla na manjši bus, v katerem sva bila edina tujca, in se odpeljala kako uro vožnje do Tagbilarana, glavnega mesta otoka Bohol. Panglau, kjer se nahaja Alona, je otoček, ki je z mostom povezan z Boholom, tako da ga smatrajo za del Bohola (ta je deseti največji otok na Filipinih).
V Tagbilaranu sem poklicala g. Vita, da nama je dal napotek, kako priti do njega. Un triciklist, ki naju je peljal, je kar globoko dihal, ko naju je z vso prtljago nakrcal, ampak potem je kar šlo in čez slabih 15 minut sva prispela do Talote, kjer živi najin gostitelj za dve noči.
 |
| Najin začasni naslov v Tagbilaranu |
Vito je upokojeni policist in vojak, ki je svojo novo domovino našel tu, na Boholu. Talote ni najbogatejši oz. najprestižnejši del Tagbilarana, pa kljub temu je tukaj cela kopica tujcev, ki so prav tako prišli živet sem.
Medtem, ko sva čakala pred hišo, se je od nikoder (oz. čez prazno parcelo) pojavila gručica šestih mulčkov, starih med 8 in 12 let. Pozdravili so naju in začeli spraševat po imenih, v tistem pa je prišel Vito in ko je odprl vrata privoza, se je četica mrtvo hladno sprehodila čez dvorišče in v hišo. Vito nama je razložil, da so to otroci iz soseščine, ki jim je njegova hiša nastežaj odprta. Mulčki so šli direkt v kopalnico in se stuširali. Oblečeni.
Midva sva zasedla nama namenjeno sobo, med tem ko pa smo se pogovarjali v kuhinji, so mulci harali po hiši. Najbolj jih seveda mika računalnik, ampak ker ga je pred nekaj dnevi eden od fantinov uspel skurit, tega veselja niso bili deležni. Pa jih to niti ni tako zelo zbegalo, imeli so kar nekaj dela s pripravo sokov in plezanjem po balkonskem zidu. Bili so živahni, ampak ne nasilni ali prepirljivi. In strica Vita, kot ga kličejo, kar ubogajo. Teh otrok, ki hodijo kar tako v hišo, je še nekaj. Prihajajo iz različnih družin, ki imajo vse po vrsti veliko otrok. Menda so družine s sedmimi otroci kar pogoste, pa tudi take s po desetimi niso nič nenavadnega.
Še nekaj zanimivega se je zgodilo ta čas, ko smo klepetali. Pri Vitu se je oglasil eden tistih “lady boy”-ev, ki jih je na Filipinih še več kot na Tajskem. Vito mu/ji je šel odpret vrata in midva sva slišala moški glas, a ko je prišel po stopnicah, je bilo jasno, da gre za verzijo filipinske Conchite. Oprijeta majčka in hlače, ženska frizura dolgih las, mimika čisto ženska, make-up, ampak glas čisto moški. Fant/ženska/travestit je “potujoči frizer”, ki je prišel svoje usluge striženja za 25 pesov ponudit Vitu in zmenila sta se za čez par dni.
Kmalu odpravili v mesto, da bi nekaj pojedli (Srečko ni bil edini lačen) in se malo sprehodili in razgledali po mestu. Obiskali smo celo krajevni muzej in izvedela sva nekaj o zgodovini Filipinov in samega kraja. Filipine je od Evropcev najprej odkril Magellan, otočje je dobilo ime po sinu tedanjega španskega kralja, Filipu, Španci so tako kot Srednjo Ameriko kolonizirali in pokristjanili, zgradili brez števila cerkva in vojaških postojank. Konec 19 stoletja so se Filipini osamosvojili, med drugo vojno so jih napadli Japonci, a so jim na pomoč priskočili Ameri, ki so Japonce razgnali, zato so Filipini hvaležni Ameriki in nanjo zelo navezani. Zato je tudi angleščina vzporedni glavni jezik Filipinov. Res pa je, da se v govorici, ki je nacionalni jezik Filipinov, slišijo tudi izrazi španskega jezika.
Sicer je sam otok Bohol pravzaprav vrh mogočne gore, ki pretežno leži v Pacifiku in podobno kot pri ledenih gorah njen vrh štrli iz morja-otok Bohol. Pred dvemi leti ga je zelo prizadel hud potres, katerega posledice se vidijo še zdaj, zlasti še na starejših stavbah, zgrajenih za časa španske kolonizacije. Menda niti ena cerkev na otoku, in teh je veliko, ni ostala cela.
Vito je bil zmenjen s prijateljico-domačinko v kavarni na vrhu enega od nakupovalnih središč, kjer je ravno v tistem času potekal plesni šov, ki sam po sebi ni bil ne vam kako zanimiv. Bolj zanimiv je bil voditelj šova, spet en lady boy z moškim glasom, a v tesnih oblačilih in tako vrtoglavih petah, da marsikatera ženska ne bi znala v njih stat, kaj šele hodit.
 |
| Možakar v visokih petah |
Prijateljica Eden je prišla, spili smo kavo, potem smo se pa mi trije odpravili z busom za 8 pesov nazaj proti domu. Ti niihovi busi in jeepneyi so res posebnost. Vozijo pogosto na vse mogoče in nemogoče kraje, ampak z začetne postaje se ne premaknejo, dokler niso zcrhano polni. Ni voznega reda, so pa na postajah plačani naburalci potnikov, ki jim šofer, ko je bus ali kombi ali jeepney odšteje 10 pesov za to uslugo nabiranja potnikov. Tako ta nabiralec lahko kar nekaj denarja prisluži samo s tem, da na postajah lovi potencialne potnike. Ko enkrat busa li jeepney spelje, potem vozi, dokler ne zagleda ob cesti stoječega, kar je lahko tudi vsakih 20 metrov, ker postaje na poti niso označene, vsak lahko stoji pred svojo hišo in čaka bus. Ko pa si na tem busu oz. prirejenem kombiju, ki je nekakšen napol pickup, s streho, kjer sta ob straneh dve klopi, tako da sedijo potniki napostrani, enostavno zavpiješ ali pa še bolje potolčeš po cevi, ki je pod stropom in šofer ustavi zadevo, ti se pa mimo vseh kolen zdrenjaš nazaj in ven. Midva sva oba vsakokrat vsaj enkrat užgala z glavama v strop, ker dimenzije the vozil so prirejene za ljudi, visoke tam do 150 cm.
 |
| Pisani jeepnyji na vsakem koraku |
V lokalni trgovini v neposredni bližini Vitovega doma smo kupili pivo, posedeli pred trgovino z enim od bližnjih sosedov, Kanadčanom Benom, ki 6 mesecev letno dela v Kanadi, za 6 mesecev pa se preseli na Filipine. Že njegova prva žena v Kanadi je bila Filipinka, zdaj pa je vnovič poročen, ampak tokrat s Filipinko, ki živi na Filipinih. Zato pol leta dela v Kanadi, po leta je pa tu.
Med tem, ko smo klepetali, je po nakupih (in na pivo) prišel še en sosed, Nizozemec Paul, ki je prav tako poročen s Filipinko. Neverjetno, koliko (starejših) moških od vsepovsod pride sem po mlade žene, veliko jih tu ostane, priženijo si pa ne le ženo, temveč celotno njeno družino. Fantje, ki so jih doma čakale žene z večerjami, so kaj hitro spokali domov, mi pa tudi-na balkon, kjer smo počasi srkali pivo in se do solz nasmejali vse sorte traparijam in vicem.
Spala nisva prav dobro. Za danes smo imeli v načrtu, da zgodaj vstanemo. Tako, kot midva že skoraj vsak dan vstajava, kadar imava na sporedu kak izlet, kajti načrtovali smo, da se odpeljemo proti čokoladnim gričem. Vito nima avta, zato je bilo na pot treba z lokalnimi busi, tako kot Filipinci. Od doma smo se odpravili okoli osmih (midva sva mislila, da se bomo prej, ampak ni šlo), najprej spet do središča Tagbilarana, od tam pa proti kraju in reki Lombok, kajti tam nama je Vito predlagal najprej vožnjo po reki z ladjico, na kateri postrežejo kosilo, spotoma pa se ladjica ustavi ob enem takem pristanu, kjer vsako ladjo pričaka skupina plešočih in pojočih otrok. Zadeva je malo skomercializirana, a vseeno vredna ogleda, še posebno tisti del, ko fantje in punce plešejo med zelo hitro premikajočimi se bambusovimi “palicami”. Če bi slučajno plesalec zgrešil trenutek, bi jim tista dva bambusova kola lahko kar precej poškodovala noge okoli gležnjev.
 |
| Otroci čakajo na nastop |
 |
| Glavni od osebja na splavu je tudi ladyboy |
 |
| Na vsak splav, ki pluje po reki je pripet motornji čoln, ki ga potiska |
 |
| Odsev pal na reki |
Ko smo mi prispeli do glavnega pristana ladij, smo bili skoraj edini zainteresirani za plovbo, ampak do trenutka, ko smo izpluli, se je napolnilane le naša ladja, oz. splav za vsaj 50 oseb, temveč so v roku parih minut izplule kar 4. Na naši ladji smo bili mi trije edini tujci, na drugih pa je bilo vse skupaj mogoče tudi 10 oseb. Ostali so bili domačini, ker gre za eno tako lokalno reč. Reka sama je zelo lepa in fotogenična, škoda je samo, da se je bilo naoblačilo.
Spet smo sedli na medmestni bus, ki vozi iz Tagbilarana skozi meso Carmen in naprej proti severu. Busov je nasplošno veliko in vozijo pogosteje kot mestni avtobusi v Ljubljani. To je posledica dejstva, da večina prebivalcev ne premore avta, čeprav je gneča v prometu precejšnja. Res veliko ljudi uporablja javni prevoz, naj si bo to tricikel na motor, jeepney za cca 15 oseb, mini buse za do ene 30 ljudi, ali pa take velike za 45 oseb. Mi smo danes preizkusili prav vse možnosti.
Na poti smo videli tudi, kako kar ob cesti sušijo riž, namreč tudi tukaj je področje precej navodnjeno in primerno za pridelavo riža.
 |
| Sušenje riža ob cesti |
 |
| Palme brez stebla-liste uporabljajo kot gradbeni material |
Vožnja iz Tagbilarana do Lomboka je trajala slabo uro, skoraj toliko pa je trajala tudi vožnja Carmen, kjer je izhodišče za vzpon ja enega od čokladnih gričkov, le da so ti grički v tem letnem času bolj zelenjavni, saj so čisto zeleni. V sušnem obdobju rastlinje porjavi, od tod ime Čokoladni grički. Nimajo mrtve veze s čokolado.
Ko smo prispeli v Carmen, je bilo že pošteno oblačno, a smo se vseeno napotili proti razgledni ploščadi. Vito je zaostal za nama, ker ga je lovila sapa. Nisva prehodila niti 100 metrov, ko se je usc... ulilo kot iz škafa, zavetja pa nobenega. Cel vzpon ni niti kilometer dolg, ampak midva sva prišla na vrh popolnoma, popolnoma mokra, kot dva polita cucka. K sreči je bilo toplo. In gor nisva bila edina mokra. Vedrila sva na pod steho, za katero se zdi, da je prav temu namenjena.
 |
| Dve mokri miši na čokoladnih gričkih |
Kakih 20 minut po tem, ko sva midva prišla, se je zbrala skupina najstnikov, ki so začeli peti in igrati na kokr ene tamburice. Nekaj filipinskih napevov, nekaj pa obvezno za ta čas, božičnih. Hecno za slišat.
 |
| Pojoči in plešoči otroci so povsod |
Kot rečeno, bila sva do kože mokra. Še večja škoda pa je ta, da so se grički zelo slabo videli zaradi dežja, nizke oblačnosti in megličavosti. Škoda, ampak kaj češ. Ko je malo ponehalo deževati, sva se povzpela še 225 stopnic na vrh tega grička do razgledne točke, od koder sva vseeno lahko videla v okolici še kar nekaj teh vzpetinic, ki mene spominjajo na take velike krtine, znanstveniki in geologi pa še danes ne zanjo pojasnit njihov nastanek (obstaja pa več legend o njihovem nastanku) Menda je Bohol pravzaprav del ogromnega koralnega grebena, ki je skozi čas ob vseh potresih in erozijah izrinil te gričke, ki jih je menda okoli 1200, večjih in manjših. Res hecen pojav in pokrajina, ki ji ni enake, niti podobne na svetu.
Na poti nazaj proti Tagbilaranu smo se še ustavili še pri majcenih, najmanjših na svetu primatih-opicah Tasier. Gre za endemsko vrsto opic, ki jih ni najti drugod, velike so za eno pošteno človeško dlan. Oči imajo večje od možganov, ne morejo jih pa usmerjati, zato imajo vedno tak izbuljen pogled, a žal so nočni lovilci insektov, ki dan prespijo. Zanje imajo ograjen park, v katerem se jih da videt, fotografirat brez bliskavice, sprehajat se je treba brez hrupa, da jih ne zbudiš, ne smeš se jih dotikat ali jim ponujat kakršno koli hrano (itak spijo).
Videla sva jih nekaj, kako čepijo, oz. zagozdene v svojih nekakšnih gnezdih pripete na veje spijo. Hecna reč.
Med potjo nazaj v Tagbilaran se je znočilo. Danes še nismo bili spili poštene kave, tako da je bil skrajni čas, da si jo privoščimo in smo si jo, v kafeteriji glavnega nakupovalnega središča v Tagbilaranu, imenovanem Island City Mall ali ICM. Tu sem se končno za nekaj minut priklopila na net, da sem pogledala sporočila in našla prenočišče za naslednja dva dni/noči in to na plaži. Zdaj je skrajni čas, da si malo odpočijeva po 14-ih dnevih potovanja, izletov, ogledov.
Rezervirala sem hotel na plaži Anda, baje da je fajn. Bova videla.
Ob povratku domov (v busiču se je z nami peljal-a še en-a lady boy, kar ne moreš, da ne bi opazoval obnašanje, mimiko the ljudi) je sledil še obvezen postanek v trgovini. Pol ure smo posedeli z Benom, ki prav tako kot Vito vsak večer pride v trgovino na eno pivce.
Zdaj smo omagani.
Jutri naju čaka nov premik. Predvsem upava, da se bo vreme izboljšalo po današnjem dežju (še vedo malo dežuje), ker to pa res ne bi bilo fajn, da midva čamiva v dežju na plaži.
Ni komentarjev:
Objavite komentar