Po štirih dneh v Bangkoku je prišel čas za premik na Filipine.
Polet sva imela ob 13:50, tako nama ni bilo treba vstati sredi noči, temveč sva iz hotela odšla ob pol desetih. Peš do skytraina, potem pa po dobrih povezavah javnega transporta na letališče. Ker je bilo v zadnjem času zaslediti precej govora o nevarnosti podtikanja nabojev na manilskemletališču, sva svoja nahrbtnika dodatno obvila kar s tisto folijo za živila. Nikoli se ne ve.
Letela sva s Phillipine airlines tri ure in pol (v tem času bi lahko poletel iz Ljubljane skoraj do Nordkappa) do Manile.
Že na letalu so nam dali tri ralične obrazce, ki jih je bilo potrebno izpolniti. Enega za carino, da ne prinašaš ničesar, kar bi podleglo carinskimdajatvam, enega za registracijo ob prihodu in enega, v katerem sprašujejo po zdravju-za vsak slučaj, če bi se pojavila epidemija česa, da te znajo izsledit.
Vstop na Filipne sva dokaj hitro opravila in se znašla zunaj terminala, kjer je bilo potrebno najti taksi do avtobusne postaje, od koder vozijo busi na sever otoka Luzon, ki je največji filipinski otok, na katerem se nahaja Manila.
Najprej so nama ponujali prevoz za 2.300 pesov (cca 45 evrov), kar je bilo odločno preveč, saj sem imela informacijo, da bi naj prevoz stal cca 700 pesov.
Izkazalo se je, da so cene prevozov v Manili trenutno poskočile, ker naslednji teden Manila gosti konferenco APEK, na kateri ppičakujejo med drugim tudi Putina in Obamo in ne vem, koga še vse, kar pomeni, da je že zdaj v Manili polno tujih poročevalcev ostalih spremljevalcev, kar je pač treba izkoristit. Druga "težava" pa je bila, da je bil petek zvečer, dan ko je največ prometa in so največji zastoji, sinoči pa je bilo to še bolj izrazito, ker so se ljudje množično odpravljali iz Manile, saj zaradi konference naslednji teden šole in številni uradi ne bodo funkcionirali in ljudje so se odpravljali na podaljšan viken in krajše počitnice. Tako sva morala pristati na taksi prevoz za 1200 pesov in že tako je taksist jamral, da nam bo to vzelo tri ure in da se mu ne splača. Mene je skoraj kap-tri ure- ura je bila že sedem, bus pa naj bi odpeljal ob desetih.
In res, takoj ko smo zapustili letališče, smo padli v zamašek, ki se ni in ni hotel sprostiti. Najin taksist je bil kar zverziran in se je kar fejst smukal in gural med avtomobili in izkoriščal vsako najmanjšo luknjo in uporabljal tudi malo bolj mračne ulice (že tako sva imela občutek, da je mesto zelo mrakobno, nasmeteno, ubogo). Kljub temu nam je vzelo več kot dve uri in pol, da smo prišli do postaje.
V teh dveh urah in pol nama je v odlični angleščini marsikaj pooedal o Manili, Filipinih, hrani, običajih, še sliko svojih otrok nama je pokazal. Gospod dela 12 ur na dan in več, ker žena skrbi za njune tri otroke in je službo pustila. Skoraj vsi na Filipinih govorijo tekoče angleščino, ker jo smatrajo za svoj drugi jezik. Celo radijski program , ki smo ga poslušali, je bil na pol v angleščini. Tudi napisi ob cesti so bili večinoma v angleščini, tudi tisti opozorilni, ne le reklame. Za razliko od Tajske, Malezije, Indonezije in še prenekatere azijske države, uporabljajo samo latinico in filipinci so v veliki večini kristjani in to zelo verni, vozijo se po desni, tako kot mi in pojejo veliko kruha in peciva, kljub temu, da imajo velikanske nasade riža. Skratka, med vožnjo sva imela malo učno uro.
Malo preden smo prišli do postaje, me je še enkrat skoraj kap, ko je rekel, da je pred nekaj dnevi peljal potnike za na bus za Banaue na eno čisto drugo postajo, ki je oddaljena vragsigavedi koliko. Jaz sem imela na emajlu naslov postaje, ampak vseeno me je spravil v dvom. S Srečkom sva se strinjala, da v kolikor se nama ne uspe vkrcat na bus za Banaue, poiščeva hotel v Manili in naslednji dan s prvim možnim avijonom odletiva na Cebu.
No, k sreči je bila postaja taprava in tudi bus se je pojavil minuto po tem, ko sva midva prispela tja. Jaz sem najini vozovnici kupila preko spleta, spletne strani Ohayama trans, ampak na busu ni bilo nobene oznake Ohayama, niti Florida, kar naj bi bil drugi prevoznik, pač pa nekaj čisto tretjega. V rokah sem imela samo potrdilo, da sem poslala denar preko Western Uniona nekem Marcialu, ampak voznik oz. sprevodnik je vedel za naju, tako da sva se brez težav vkrcala.
Bus bi moral odpeljati ob desetih, a je iz nam neznanega razloga, kljub temu, da je bil skoraj poln, kar čakal in čakal, tako da smo se odpeljali šele ob skoraj enajstih. Bus je bil dokaj udoben, samo klima je bila nažgana do amena. In naj sem še tako zapirala in obračala tiste pihalbe šobe, nama je še vedno pihalo v glavi, da je bilo joj. Čez kaki dve uri vožnje smo se ustavili na pavzo, ki naj bi trajala 20 minut, a smo po debeli uri še vedno bili tam na enem temačnem postajališču, ki to niti ni bilo. Potniki, zlasti nekaj tujcev, so se začeli pritoževat, zakaj čakamo, in nazadnje nam je šofer povedal, da čakamo neke tri potnike, ki bi naj bili pomembni in so bili zamudili in naj bi jih drugi bus pripeljal do našega. Čez kakih 15 minut se je res pripeljal en bus in iz njega so v našega prekrcali tri frklje-turistke- ki niso niti pomislile, da bi se opravičile za svojo zamudo, res pa je, da nihče niti ni vprašal, zakaj so zamudile. Nama najbližja domača potnica je v smehu ironično pripomnila, da je mislila, da so tujci bolj točni od domačinov.
Med pavzo sva midva naredila nekaj koristnega- z lepilnim trakom-teso, ki jo imava pri sebi zaradi dodatne zaščite prtljage, sva prelepila ventilatorske šobe in neznosno pihanje v glavi zmanjšala za 85%. Zdaj se je dalo živet.
Zaradi zamude, ki je nastala zavoljo čakanja, se nismo več ustavili na pavzo, temveč je šofer tiščal gas do daske. Saj po ravninskem delu je to še nekako šlo, ko pa smo se začeli dvigovat v gorovje-Cordillere- je bila pa vožnja še precej bolj precej adrenalinska, kot bi že sicer bila. Cesta je ovinkasto strma, na delih je kar malo manjka, ker je zadnji tajfun, ki se je zgodil na Luzonu (ta otok je vedno najbolj na udaru) pred slabim mesecem naredil precej škode, ki jo zdaj počasi sanirajo. In še nekaj je povzročil tajfun-dvig cene hrane, ker je bilo veliko polj in nasadov precej uničenih.
Ko se je zdanilo, smo šele videli, po kakšni cesti in pokrajini se pravzaprav vozimo. Naselja, ki spominjajo na barakarska, so se vrstila drugo za drugim. Že ponoči je bilo ob cesti, ki je zeloooo prometna, vse živahno, zjutraj smo pa že ob šestih lahko videli pred šolami otroke, ki so očitno pred poukom telovadili. Ob šestih zjutraj. Tukaj očitno hodijo spat, ko se zmrači, kar je približno ob šestih in že ob zori so vsi spet aktivni.
Pred busom naju je čakal najin prevoz do gostišča, kjer bova to noč prespala in tudi tisti Marcial, s katerim sem bila na zvezi, ko sem kupovala vozovnici, naju je čakal. On je očitno en kokr šef te avtobusne linije tukaj v Banaue, tako da sem se takoj zmenila, da jutri zvečer potujeva nazaj v Manilo.
Najin prevoz do gostišča je bil en filipinski kokr tuk-tuk, ki pa je malo drugačen od tajskega.
Pri tajskem je voznik spredaj, potniki pa zadaj, pri filipinskem pa je to motor, kateremu je pri strani pritrjena kokr kabina, v katero se stlačijo po potrebi tudi trije Filipinci, midva pa sva se stlačila tako, da sem jaz s prtljago sedela v tej prikollci, Srečko pa po damsko vozniku za hrbtom. K sreči ni bil daleč do prenočišča, tako imenovanega home-stay Banaue. Pričakala naju je lastnica, zmenili smo se za zajtrk, sobo in izlet na naslednje terase, na katerega bova šla z enim mlajšim parom Špancev in to z jeepnijem, ki je druga priljubljena oblika na pol javnega transporta.
Med tem, ko smo zajtrkovali in se dogovarjali, smo na tv novicah videli in se zgrozili ob sinočnjih napadih v Parizu. Tukaj v gostišču imajo spodobno internetno povezavo, tako da smo takoj pogledali še vsak na svojih novicah. Groza. Upam, da nihče od vas, ki to berete, nima nikogar v Parizu ta hip.
Midva sva se namestila v sobo in se za dobri dve uri podala na sprehod po cesti od koder sva imela lepe oglede na riževe terase. To si človek kar težko predstavlja. Cordillera je hribovje, tako tapravo, kot bi gledal Alpe, samo da je vse poraslo in obraslo in zeleno in rodovitno. Voda pa pronica z vseh strani, tako da so že nekdanja plemena lokalnih prebivalcev Ifugao obdelala pokrajino, izdelala te terase, ki ponekod niso niti dva metra široke, napeljali so vodo tako, da ima riž idealne pogoje za rast in vse to pred menda dva tisoč leti. Te riževe terase naj bi bile največja zgodovinsko-kulturna dediščina Filipinov.
Res je, da so v zadnjem stoletju terase malo zanemarili, kar je delno menda tudi posledica razseljevanja lokalnih avtohtonih prebivalcev, a so se v zadnjih letih lotili obnove in vzdrževanja in ohranjanja tega čuda narave in dela človeka. Res je, da je območje relativno težko dostopno (deseturna vožnja z busom kajti v bližini ni letališč, ker ni primernega terena), a je vredno ogleda. Veseliva se jutrišnjega ogleda teras Batau, čeprav so riž v glavnem v zadnjem mesecu poželi, tako terase niso tiste divje zelene barve kot na razglednicah.
Evo, tačas, ko jaz tole že več kot dve uri pišem, Srečko spi,ker ga je nočna vožnja z avtobusom kar zdelala, pa tudi po celem tednu na poti se prileže popoldne malo bolj na ležerno. Jutri itak sledi nova akcija.
Polet sva imela ob 13:50, tako nama ni bilo treba vstati sredi noči, temveč sva iz hotela odšla ob pol desetih. Peš do skytraina, potem pa po dobrih povezavah javnega transporta na letališče. Ker je bilo v zadnjem času zaslediti precej govora o nevarnosti podtikanja nabojev na manilskemletališču, sva svoja nahrbtnika dodatno obvila kar s tisto folijo za živila. Nikoli se ne ve.
 |
| Na bangkoškem letališču |
Letela sva s Phillipine airlines tri ure in pol (v tem času bi lahko poletel iz Ljubljane skoraj do Nordkappa) do Manile.
 |
| Med poletom se je pričelo nočiti |
 |
| Tajska obala? |
Že na letalu so nam dali tri ralične obrazce, ki jih je bilo potrebno izpolniti. Enega za carino, da ne prinašaš ničesar, kar bi podleglo carinskimdajatvam, enega za registracijo ob prihodu in enega, v katerem sprašujejo po zdravju-za vsak slučaj, če bi se pojavila epidemija česa, da te znajo izsledit.
Vstop na Filipne sva dokaj hitro opravila in se znašla zunaj terminala, kjer je bilo potrebno najti taksi do avtobusne postaje, od koder vozijo busi na sever otoka Luzon, ki je največji filipinski otok, na katerem se nahaja Manila.
Najprej so nama ponujali prevoz za 2.300 pesov (cca 45 evrov), kar je bilo odločno preveč, saj sem imela informacijo, da bi naj prevoz stal cca 700 pesov.
Izkazalo se je, da so cene prevozov v Manili trenutno poskočile, ker naslednji teden Manila gosti konferenco APEK, na kateri ppičakujejo med drugim tudi Putina in Obamo in ne vem, koga še vse, kar pomeni, da je že zdaj v Manili polno tujih poročevalcev ostalih spremljevalcev, kar je pač treba izkoristit. Druga "težava" pa je bila, da je bil petek zvečer, dan ko je največ prometa in so največji zastoji, sinoči pa je bilo to še bolj izrazito, ker so se ljudje množično odpravljali iz Manile, saj zaradi konference naslednji teden šole in številni uradi ne bodo funkcionirali in ljudje so se odpravljali na podaljšan viken in krajše počitnice. Tako sva morala pristati na taksi prevoz za 1200 pesov in že tako je taksist jamral, da nam bo to vzelo tri ure in da se mu ne splača. Mene je skoraj kap-tri ure- ura je bila že sedem, bus pa naj bi odpeljal ob desetih.
In res, takoj ko smo zapustili letališče, smo padli v zamašek, ki se ni in ni hotel sprostiti. Najin taksist je bil kar zverziran in se je kar fejst smukal in gural med avtomobili in izkoriščal vsako najmanjšo luknjo in uporabljal tudi malo bolj mračne ulice (že tako sva imela občutek, da je mesto zelo mrakobno, nasmeteno, ubogo). Kljub temu nam je vzelo več kot dve uri in pol, da smo prišli do postaje.
V teh dveh urah in pol nama je v odlični angleščini marsikaj pooedal o Manili, Filipinih, hrani, običajih, še sliko svojih otrok nama je pokazal. Gospod dela 12 ur na dan in več, ker žena skrbi za njune tri otroke in je službo pustila. Skoraj vsi na Filipinih govorijo tekoče angleščino, ker jo smatrajo za svoj drugi jezik. Celo radijski program , ki smo ga poslušali, je bil na pol v angleščini. Tudi napisi ob cesti so bili večinoma v angleščini, tudi tisti opozorilni, ne le reklame. Za razliko od Tajske, Malezije, Indonezije in še prenekatere azijske države, uporabljajo samo latinico in filipinci so v veliki večini kristjani in to zelo verni, vozijo se po desni, tako kot mi in pojejo veliko kruha in peciva, kljub temu, da imajo velikanske nasade riža. Skratka, med vožnjo sva imela malo učno uro.
Malo preden smo prišli do postaje, me je še enkrat skoraj kap, ko je rekel, da je pred nekaj dnevi peljal potnike za na bus za Banaue na eno čisto drugo postajo, ki je oddaljena vragsigavedi koliko. Jaz sem imela na emajlu naslov postaje, ampak vseeno me je spravil v dvom. S Srečkom sva se strinjala, da v kolikor se nama ne uspe vkrcat na bus za Banaue, poiščeva hotel v Manili in naslednji dan s prvim možnim avijonom odletiva na Cebu.
No, k sreči je bila postaja taprava in tudi bus se je pojavil minuto po tem, ko sva midva prispela tja. Jaz sem najini vozovnici kupila preko spleta, spletne strani Ohayama trans, ampak na busu ni bilo nobene oznake Ohayama, niti Florida, kar naj bi bil drugi prevoznik, pač pa nekaj čisto tretjega. V rokah sem imela samo potrdilo, da sem poslala denar preko Western Uniona nekem Marcialu, ampak voznik oz. sprevodnik je vedel za naju, tako da sva se brez težav vkrcala.
 |
| Na busu za Banaue |
Bus bi moral odpeljati ob desetih, a je iz nam neznanega razloga, kljub temu, da je bil skoraj poln, kar čakal in čakal, tako da smo se odpeljali šele ob skoraj enajstih. Bus je bil dokaj udoben, samo klima je bila nažgana do amena. In naj sem še tako zapirala in obračala tiste pihalbe šobe, nama je še vedno pihalo v glavi, da je bilo joj. Čez kaki dve uri vožnje smo se ustavili na pavzo, ki naj bi trajala 20 minut, a smo po debeli uri še vedno bili tam na enem temačnem postajališču, ki to niti ni bilo. Potniki, zlasti nekaj tujcev, so se začeli pritoževat, zakaj čakamo, in nazadnje nam je šofer povedal, da čakamo neke tri potnike, ki bi naj bili pomembni in so bili zamudili in naj bi jih drugi bus pripeljal do našega. Čez kakih 15 minut se je res pripeljal en bus in iz njega so v našega prekrcali tri frklje-turistke- ki niso niti pomislile, da bi se opravičile za svojo zamudo, res pa je, da nihče niti ni vprašal, zakaj so zamudile. Nama najbližja domača potnica je v smehu ironično pripomnila, da je mislila, da so tujci bolj točni od domačinov.
Med pavzo sva midva naredila nekaj koristnega- z lepilnim trakom-teso, ki jo imava pri sebi zaradi dodatne zaščite prtljage, sva prelepila ventilatorske šobe in neznosno pihanje v glavi zmanjšala za 85%. Zdaj se je dalo živet.
Zaradi zamude, ki je nastala zavoljo čakanja, se nismo več ustavili na pavzo, temveč je šofer tiščal gas do daske. Saj po ravninskem delu je to še nekako šlo, ko pa smo se začeli dvigovat v gorovje-Cordillere- je bila pa vožnja še precej bolj precej adrenalinska, kot bi že sicer bila. Cesta je ovinkasto strma, na delih je kar malo manjka, ker je zadnji tajfun, ki se je zgodil na Luzonu (ta otok je vedno najbolj na udaru) pred slabim mesecem naredil precej škode, ki jo zdaj počasi sanirajo. In še nekaj je povzročil tajfun-dvig cene hrane, ker je bilo veliko polj in nasadov precej uničenih.
Ko se je zdanilo, smo šele videli, po kakšni cesti in pokrajini se pravzaprav vozimo. Naselja, ki spominjajo na barakarska, so se vrstila drugo za drugim. Že ponoči je bilo ob cesti, ki je zeloooo prometna, vse živahno, zjutraj smo pa že ob šestih lahko videli pred šolami otroke, ki so očitno pred poukom telovadili. Ob šestih zjutraj. Tukaj očitno hodijo spat, ko se zmrači, kar je približno ob šestih in že ob zori so vsi spet aktivni.
Do jutra sva oba imela že čisto razbolena kolena (vozili smo se skoraj 6 ur brez pavze), meni se je še razbolela trtica...ampak v Banaue smo prispeli skoraj po voznem redu-malo pred osmo.
Pred busom naju je čakal najin prevoz do gostišča, kjer bova to noč prespala in tudi tisti Marcial, s katerim sem bila na zvezi, ko sem kupovala vozovnici, naju je čakal. On je očitno en kokr šef te avtobusne linije tukaj v Banaue, tako da sem se takoj zmenila, da jutri zvečer potujeva nazaj v Manilo.
Najin prevoz do gostišča je bil en filipinski kokr tuk-tuk, ki pa je malo drugačen od tajskega.
 |
| Filipinski tuk-tuk |
Pri tajskem je voznik spredaj, potniki pa zadaj, pri filipinskem pa je to motor, kateremu je pri strani pritrjena kokr kabina, v katero se stlačijo po potrebi tudi trije Filipinci, midva pa sva se stlačila tako, da sem jaz s prtljago sedela v tej prikollci, Srečko pa po damsko vozniku za hrbtom. K sreči ni bil daleč do prenočišča, tako imenovanega home-stay Banaue. Pričakala naju je lastnica, zmenili smo se za zajtrk, sobo in izlet na naslednje terase, na katerega bova šla z enim mlajšim parom Špancev in to z jeepnijem, ki je druga priljubljena oblika na pol javnega transporta.
 |
| Jeepney-posebnost Filipinov |
Med tem, ko smo zajtrkovali in se dogovarjali, smo na tv novicah videli in se zgrozili ob sinočnjih napadih v Parizu. Tukaj v gostišču imajo spodobno internetno povezavo, tako da smo takoj pogledali še vsak na svojih novicah. Groza. Upam, da nihče od vas, ki to berete, nima nikogar v Parizu ta hip.
Midva sva se namestila v sobo in se za dobri dve uri podala na sprehod po cesti od koder sva imela lepe oglede na riževe terase. To si človek kar težko predstavlja. Cordillera je hribovje, tako tapravo, kot bi gledal Alpe, samo da je vse poraslo in obraslo in zeleno in rodovitno. Voda pa pronica z vseh strani, tako da so že nekdanja plemena lokalnih prebivalcev Ifugao obdelala pokrajino, izdelala te terase, ki ponekod niso niti dva metra široke, napeljali so vodo tako, da ima riž idealne pogoje za rast in vse to pred menda dva tisoč leti. Te riževe terase naj bi bile največja zgodovinsko-kulturna dediščina Filipinov.
 |
| Značilna podoba riževih teras |
Res je, da so v zadnjem stoletju terase malo zanemarili, kar je delno menda tudi posledica razseljevanja lokalnih avtohtonih prebivalcev, a so se v zadnjih letih lotili obnove in vzdrževanja in ohranjanja tega čuda narave in dela človeka. Res je, da je območje relativno težko dostopno (deseturna vožnja z busom kajti v bližini ni letališč, ker ni primernega terena), a je vredno ogleda. Veseliva se jutrišnjega ogleda teras Batau, čeprav so riž v glavnem v zadnjem mesecu poželi, tako terase niso tiste divje zelene barve kot na razglednicah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar