Iz Ande k zobarju v Jagno

Torek, 24. November

Za danes sva imela v načrtu najem mopeda in po svoje malo raziskati okoliške plaže. Ampak…včasih ne gre vse po načrtu.

Na vaškem semnju je veliko različnih vrst riža...

...in mačet

Zjutraj pri kavi in pecivu se je pripetila nesreča-Srečku se je zlomila proteza. Kaj pa zdaj? Da bi čakal cel teden, da prideva domov, ni najboljša varianta, ker nekako mora jesti. Najprej sem pomislila na zavarovanje, ki ga ima sklenjenega pri Corisu, a sva bila sklepčna, da bova poskusila najti zobarja, da zadevo, ki sicer ne bi smela biti tragična, uredi.

A Anda je majhen kraj, na koncu Bohola (sveta) in če pogledaš domačinom v zobke, vidiš, da jim skrb za zobke ni prioriteta. V lekarni (teh se ne manjka) sva vprašala, če je v kraju kakšen zobar, pa nama je rekla, naj greva pogledat v bolnišnico, ki se nahaja malo ven iz centra vasi. Za to sploh nisva vedela, da jo imajo. No, saj niti ni bolnišnica, prej zdravstveni dom, kjer pa zobarja ni. Tam so nama povedali, da je najbližji v Jagni, to je cca 35 km stran od tu, v smeri Tagbilarana, ali pa celo v Tagbilaranu. Ni nama preostalo drugega, kot da počakava bus in pot pod noge v Jagno.

Vleka bambusovih palic

Tam je lokalna zdravstvena ustanova v središču mesta, a tudi tam zobarja ni, pač pa je par metrov stran zasebna zobna klinika. Za moje laično oko je tisto, kar sem videla, ko sem pokukala v ordinacijo, dosti zanesljivo in tudi ko sva razložila, v čem je težava, so takoj rekli, naj prideva jutri zjutraj, ko pride tehnik, da bova lahko počakala, da bodo zadevo popravili. 

Ok in sva odšla naprej po glavni cesti in našla še eno zasebno ordinacijo, ampak tam so nama rekli, da imajo vse termine polne in da se lahko zadeve lotijo šele v petek. Uf, to pa ne bo šlo. In sva odšla naprej in našla še eno ordinacijo, tako malo bolj skromno, ampak z dokaj kredibilnim zobarjem, ki je rekel, da on lahko vzame v popravilo, samo da mora poslati v Cebu in da to traja tri dni.

Tako sva sklenila, da bo najbolje, da se jutri vrneva k tistemu prvemu.

Počakala sva na bus, vmes poklepetala z eno domačinko (neverjetno, kako takoj ljudje navezujejo stik z nama-kar tako na ulici, če kje sediva ali samo postojiva in se meniva, takoj je nekdo zraven in se hoče pogovarjati) in se vrnila v Ando. Srečko je malo nesrečen, ampak se ne da.
Kljub težeavam, sva se odločila, da nekaj je vseeno treba pojesti in sva šla v najino obedovalnico. Srečko je jedel bolj redek ragu, jaz pa cvet bananovca v kokosovi omaki in riž. To je bilo odlično.

To rdečkasto, kar visi, je cvet prej...

To pa je skuhan cvet v kokosovi omaki

Zdaj je bilo že pozno, da bi za danes najela moped, tako sva se samo zmenila z enim triciklistom, da naju zapelje na plažico Bitoon, kjer sva bila že včeraj in da naju malo pred temo pride iskat.

Na plaži je bil cel kup otrok v morju, a nobenega odraslega. Otroci, tako kot povsod, uživajo v toplem morju. Pozdravijo, obvezno vprašajo, kako ti je ime, potem se pa že konverzacija neha. Sva pa prvič doživela, da se je ena punčka, stara kakih 5 ali 6 let postavila pred naju, naju nekaj časa nepremično gledala, potem pa kar direktno vprašala, če imava denar. Sva ji rekla, da ga nimava, ona pa se je obrnila in odšla. Otroci naju že ves čas radovedno ogledujejo, a doslej nihče ni vprašal po denarju.

Midva sva se “osvežila” v morju, jaz sem se potem ulegla in zadremala, Srečko je šel v raziskovanje, kmalu potem so se tudi otroci izgubili, pojma nimam, kam.

Srečko se je vrnil s svežim, pravkar z drevesa odtrganim kokosom. Plaža Bitunn je v majhnem zalivu in je pravzaprav plaža tudi enega manjšega resorta, ki pa je videti zapuščen, čeprav je videti nekaj domačinov, ki nekaj brkljajo okoli. Tako je Srečko enega njih vprašal, če bi se dalo dobiti kak kokos in res-drugi, malo mlajši možakar je splezal na palmo, odtrgal kokos in ga prinesel. Načeti kokos ni tako enostavno, ker je sadež, čeprav zelen, zelo trd in je potrebna kar konkretna mačeta, da mu odrobiš vrh in narediš odprtino, iz katere lahko spiješ kokosovo vodo. Srečko ima sicer enega švicarca ves čas pri sebi, ampak ta mu ne bi bil niti slučajno kos.

Obiralec kokosov

Vodo sva spila, potem nama je gospod kokos še razpolovil, da sem jaz izdolbla in pojedla še meso. Srečko tega žal ni mogel.

Stric nama je zaračunal za kokos 20 pesov, a ker sva midva imela samo bankovec za 50 pesov (en evro), nama je za razliko ponudil še dve papaji, ki ju je prav tako odtrgal z drevesa.

Prav tako nama je stric povedal, da rezort med tednom ni obiskan samo ob vikendih in med glavno sezono, ki je tukaj marca. In še to je povedal, da lastnik živi v Ameriki. 

Pa sva zdravo pomalicala, jaz sem se še enkrat odpravila v morje, potem pa je že začel padat mrak (ob pol šestih) in tudi najih prevoznik se je vrnil po naju.

Med vožnjo nazaj se je stemnilo. Pobrala sva še oprano perilo, spila sva še eno kavo in zdaj sva nazaj v hotelu. Srečko v bazenu, jaz v pisarni.

Jutri zjutraj greva še enkrat v Jagno v upanju, da bova uredila Srečkove zobke.