27.11.2015-petek
Včeraj zjutraj sva se s pakiranja in malo čez sedem odšla iz hotela/resorts Anda de Boracay white sand beach. Priznam, kar težko, ker nama je bilo tam zelo všeč. Anda ni ne vem kako turistično razvpita, kot morda kak drug kraj/plaža na Filipinih, ampak prav to je imelo svoj čar. Zdaj to še toliko bolj vidiva, ko sva spet v enem neskončno velikem človeškem mravljinčenje.
V Ando bi se znova vrnila, morda bi bivakirala v kaki drugi nastanitvi, ki bi bila morda še manj turistična, čeprav nama je bilo tukaj ok.
No, na postajo sva prispela kakih 15 minut pred predvidenim prihodom kombija, Srečko je skočil po kavo, ampak spiti je nisva uspela, ker je kombi prispel čisto v nasprotju s filipinskih vozim redom kakih 10 minut prekmalu. Še dobro, da sva bila tudi midva predčasno na postaji.
Šofer je drvel, kot bi mu za petami gorelo, tako da smo tudi v Tagbilaran prispeli predčasno, mogoče tudi zato, ker sva rekla, da morava biti najkasneje ob desetih na letališču. Sva mislila, da je to vsaj tako veliko kot Brnik, pa sva bila nemalo presenečena, ko sva ugotovila, da je letališče skoraj v središču mesta in ene tako veliko kot portoroško, samo da ima stezo malo daljšo, tako da na njem pristane tudi Airbus 320.
Pred izhodom iz stavbe proti avijonu nas je celo pospremila skupina muzikantov.
Dobro uro poleta in že smo bili v Manili. Jaz sem sicer bila še vedno malo previdna, zaradi tistih podtikanj nabojev v prtljago, tako da sva imela pri roki folijo za zavit najina nahrbtnika, ampak v Manili nisva videla skoraj nikogar s tako zaščiteno prtljago, tako da nisva komplicirala in sva prtljago oddala kar tako. In ni bilo nobenih težav. Res pa je, da sva že v Tagbilaran pa tudi v Manili videla številna opozorila, da je tudi hecanje in omenjanje nabojev v prtljagi kaznivo in naj so vsi pozorni in ne nasedajo provokacija, pa tudi navodila, kaj narediti v primeru, da te hočejo prepričat, da imaš nekaj v prtljagi.
In še nekaj sva večkrat videla-opozorilo oz. obvestilo ali prošnjo, naj turisti ne zlorabljajo otrok, kajti vsi se zavedajo da tovrstni seks turizem obstaja, prav tako posledic tega početja. To je ena najbolj žalostnih reči, ki sva jih na Filipinih videla.
Drugače pa sva dobila vtis, da so Filipini sicer revna država, čeprav sploh ne zaostala v razvoju. Povsod je videti tudi tisto, kar smatramo za znak napredka-računalnike, sodobne telefone, čeprav je videti tudi še ogromno tistih preprostih telefonov, brez pametnih funkcij, tistih, ki so res namenjeni telefoniranje in ev.pošiljanju sporočil.
Ampak vse to pomeni, da se ljudje, ko so v družbi, pogovarjajo in ne da vsak bulji v svojo igračko.
Sicer pa nama je na Filipinih vse potekalo brez težav. Tudi na primer tisti Bus iz Manilo za Banaue, za katerega sem mislila, da bo težava, je bil brez težav in ko sva se recimo zmenila, da naju nekdo pride nekam pobrat, so bili točni in vsa prenočišča, celo zobarju sva uspešno prebrodila, ljudje so prijazni (tu in tam se zgodi, da nekdo poskuša na tvoj račun zaslužit, ampak to se povsod dogaja) skratka, Filipini so naredili dober vtis. Da o naravi niti ne govorim.
V Manili sva sicer imela 5 ur časa do poleta za Bangkok, ampak nisva niti imela želje, da bi se odpravila v mesto, tako da sva počakala kar na letališču.
V Bangkok smo prispeli malo po deveti in tokrat ni bilo takega drena na carini, kot pred dobrimi 14-imi dnevi, ko sva začela najino pot. Zdaj dva tudi že natanko vedela, kam morava, da prideva na vlak do mesta in potem s Skytrainom do hotela. Hotel imava tokrat v neposredni bližini tega nadzemeljskega metroja, tako da je izhodišče za potep še boljše kot zadnjič. Hotel je na videz sumljive zunanjosti, tudi ni ravno najnovejši, ampak soba je velika, klima dela, imava vse, kar rabiš, tako da je čisto ok.
Danes sva obiskala dva kokr marketa-v bistvu kokr nakupovalni središčih, ki jih tukaj v Bangkoku mrgoli. Enega sva ciljno iskala-tistega z elektroniko, da bi poskusila najti servis za mojo obogo tablico. To je en tak kokr šoping center v petih etažah s samimi telefoni in pripomočki zanje, tabilcami, računalniki, fotografskimi kamerami, unimi letečimi helikopterji s kamerami (Srečko so se kr mal sline cedile, ker on bi s tem skeniral ribe v kočevskem jezeru) , skratka, igračami za fante.
Źal mi noben serviser, ki so tudi vmes, ni mogel usposobiti tablice, ne da bi tvegal da mi zbriše vse, kar je na njej. To se mi je zdelo pošteno, da so mi povedali. Tako zdaj pišem na telefonu in ne morem pripenjam slikic.
Po teh šopingih, kjer sva bila, je prav smešno opazovati tujce. Tja nekje do popoldneva jih je bilo sicer velik videti, ampak niso bili pretirano obloženi. Bolj ko je šlo proti večeru, bolj so bili oboroženi z vrečkami in pozneje že kar s kufri. Očitno Bangkok je destinacija za nakupe. Midva nisva ravno najbolj za zgled, ker sva nazaj v hotel prišla izmučena in samo z eno ubogo vrečko. Težava je, da sva oba za te razmere izven običajnih mer (morda je pa to sreča).
Nogice naju pošteno bolijo, na bazen, ki ga menda hotel ima, niti pomislila nisva.
Morda bo jutri več energije za za plavat po potepanju.
Aja, še nekaj sva danes opazovala. Tukaj se tudi vidi Evropejce s tajskimi dekleti/ženami, ampak tukaj vseeno ni tako očitno kot na Filipinih. Pa tudi unih ladyboyev sva včeraj videla kar nekaj, za razliko od prvega obiska Bangkoka, ko jih nisva znala prepoznati.
Včeraj zjutraj sva se s pakiranja in malo čez sedem odšla iz hotela/resorts Anda de Boracay white sand beach. Priznam, kar težko, ker nama je bilo tam zelo všeč. Anda ni ne vem kako turistično razvpita, kot morda kak drug kraj/plaža na Filipinih, ampak prav to je imelo svoj čar. Zdaj to še toliko bolj vidiva, ko sva spet v enem neskončno velikem človeškem mravljinčenje.
V Ando bi se znova vrnila, morda bi bivakirala v kaki drugi nastanitvi, ki bi bila morda še manj turistična, čeprav nama je bilo tukaj ok.
No, na postajo sva prispela kakih 15 minut pred predvidenim prihodom kombija, Srečko je skočil po kavo, ampak spiti je nisva uspela, ker je kombi prispel čisto v nasprotju s filipinskih vozim redom kakih 10 minut prekmalu. Še dobro, da sva bila tudi midva predčasno na postaji.
Šofer je drvel, kot bi mu za petami gorelo, tako da smo tudi v Tagbilaran prispeli predčasno, mogoče tudi zato, ker sva rekla, da morava biti najkasneje ob desetih na letališču. Sva mislila, da je to vsaj tako veliko kot Brnik, pa sva bila nemalo presenečena, ko sva ugotovila, da je letališče skoraj v središču mesta in ene tako veliko kot portoroško, samo da ima stezo malo daljšo, tako da na njem pristane tudi Airbus 320.
Pred izhodom iz stavbe proti avijonu nas je celo pospremila skupina muzikantov.
Dobro uro poleta in že smo bili v Manili. Jaz sem sicer bila še vedno malo previdna, zaradi tistih podtikanj nabojev v prtljago, tako da sva imela pri roki folijo za zavit najina nahrbtnika, ampak v Manili nisva videla skoraj nikogar s tako zaščiteno prtljago, tako da nisva komplicirala in sva prtljago oddala kar tako. In ni bilo nobenih težav. Res pa je, da sva že v Tagbilaran pa tudi v Manili videla številna opozorila, da je tudi hecanje in omenjanje nabojev v prtljagi kaznivo in naj so vsi pozorni in ne nasedajo provokacija, pa tudi navodila, kaj narediti v primeru, da te hočejo prepričat, da imaš nekaj v prtljagi.
In še nekaj sva večkrat videla-opozorilo oz. obvestilo ali prošnjo, naj turisti ne zlorabljajo otrok, kajti vsi se zavedajo da tovrstni seks turizem obstaja, prav tako posledic tega početja. To je ena najbolj žalostnih reči, ki sva jih na Filipinih videla.
Drugače pa sva dobila vtis, da so Filipini sicer revna država, čeprav sploh ne zaostala v razvoju. Povsod je videti tudi tisto, kar smatramo za znak napredka-računalnike, sodobne telefone, čeprav je videti tudi še ogromno tistih preprostih telefonov, brez pametnih funkcij, tistih, ki so res namenjeni telefoniranje in ev.pošiljanju sporočil.
Ampak vse to pomeni, da se ljudje, ko so v družbi, pogovarjajo in ne da vsak bulji v svojo igračko.
Sicer pa nama je na Filipinih vse potekalo brez težav. Tudi na primer tisti Bus iz Manilo za Banaue, za katerega sem mislila, da bo težava, je bil brez težav in ko sva se recimo zmenila, da naju nekdo pride nekam pobrat, so bili točni in vsa prenočišča, celo zobarju sva uspešno prebrodila, ljudje so prijazni (tu in tam se zgodi, da nekdo poskuša na tvoj račun zaslužit, ampak to se povsod dogaja) skratka, Filipini so naredili dober vtis. Da o naravi niti ne govorim.
V Manili sva sicer imela 5 ur časa do poleta za Bangkok, ampak nisva niti imela želje, da bi se odpravila v mesto, tako da sva počakala kar na letališču.
V Bangkok smo prispeli malo po deveti in tokrat ni bilo takega drena na carini, kot pred dobrimi 14-imi dnevi, ko sva začela najino pot. Zdaj dva tudi že natanko vedela, kam morava, da prideva na vlak do mesta in potem s Skytrainom do hotela. Hotel imava tokrat v neposredni bližini tega nadzemeljskega metroja, tako da je izhodišče za potep še boljše kot zadnjič. Hotel je na videz sumljive zunanjosti, tudi ni ravno najnovejši, ampak soba je velika, klima dela, imava vse, kar rabiš, tako da je čisto ok.
Danes sva obiskala dva kokr marketa-v bistvu kokr nakupovalni središčih, ki jih tukaj v Bangkoku mrgoli. Enega sva ciljno iskala-tistega z elektroniko, da bi poskusila najti servis za mojo obogo tablico. To je en tak kokr šoping center v petih etažah s samimi telefoni in pripomočki zanje, tabilcami, računalniki, fotografskimi kamerami, unimi letečimi helikopterji s kamerami (Srečko so se kr mal sline cedile, ker on bi s tem skeniral ribe v kočevskem jezeru) , skratka, igračami za fante.
Źal mi noben serviser, ki so tudi vmes, ni mogel usposobiti tablice, ne da bi tvegal da mi zbriše vse, kar je na njej. To se mi je zdelo pošteno, da so mi povedali. Tako zdaj pišem na telefonu in ne morem pripenjam slikic.
Po teh šopingih, kjer sva bila, je prav smešno opazovati tujce. Tja nekje do popoldneva jih je bilo sicer velik videti, ampak niso bili pretirano obloženi. Bolj ko je šlo proti večeru, bolj so bili oboroženi z vrečkami in pozneje že kar s kufri. Očitno Bangkok je destinacija za nakupe. Midva nisva ravno najbolj za zgled, ker sva nazaj v hotel prišla izmučena in samo z eno ubogo vrečko. Težava je, da sva oba za te razmere izven običajnih mer (morda je pa to sreča).
Nogice naju pošteno bolijo, na bazen, ki ga menda hotel ima, niti pomislila nisva.
Morda bo jutri več energije za za plavat po potepanju.
Aja, še nekaj sva danes opazovala. Tukaj se tudi vidi Evropejce s tajskimi dekleti/ženami, ampak tukaj vseeno ni tako očitno kot na Filipinih. Pa tudi unih ladyboyev sva včeraj videla kar nekaj, za razliko od prvega obiska Bangkoka, ko jih nisva znala prepoznati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar