Adrenalinsko potovanje iz Osloba na Panglao

Sinoči sva se še kar nekaj časa pogovarjala z lastnico najinega homestaya. Povedala nama je, da je kot otrok hodila z očetom lovit ribe, ki so jih imeli komaj za preživetje. Če je slučajno katera ostala, so jo prodali za en peso, zdaj pa kila rib stane od 160 pesov naprej. Do pred parimi leti je bil Oslob čisto navadna zakotna obmorska vas, čeprav se še ona spomni, da so kiti plavali okoli, ampak prebivalci niso vedeli, da je to velik potencial. Šele pred parimi leti so začeli načrtno privabljat kite in obiskovalce, a zadeva se je razvila šele pred kakšnima dvema letoma. Njeni starši so jo poslali v šolo, bili so pridni in so sčasoma izboljševali standard in se pred nekaj leti preselili izvsredišča vasi na obrobje in začeli graditi sklop prenočišč za obiskovalce. Ona se je poročila, njen mož je častnik na ladji (Filipinci so znani kot mornarji na mnogih kontejnerskih in potniških ladjah), tako da ga letno kar nekaj mesecev ni doma. Imata tri hčerkice, živijo bistveno bolje kot ostali prebivalci kraja. Zaposlujeta štiri ženske in vrtnarja in moram reči, da je zadeva zelo urejena.
Srečko je imel ponoči nekaj težav s prebavo :-( čeprav nama ni čisto jasno, od česa bi to lahko bilo.
Za danes sva bila dogovorjena, da naju zapeljejo do ladje, ki vozi iz Osloba na otok Panglao, od koder bova nadaljevala pot na Bohol. Ura odhoda je bila zmenjena za ob 10:30, midva sva imela ob desetih že skoraj vse napokano in jaz sem samo še stopila pod tuš, ko je lastnica potrkala na vrata, da naju bodo peljali malo prej, ker so jih klicali, da bo ladja odpeljala malo prej. O, kakšno brzino sva imela, da sva spokala do konca!
Res smo se odpeljali prej, kot je bilo predvideno in to tja do izhodišča za plavanje s kiti. Tam naj bi se ukrcala na večjo ladjo, ki pa ni bila privezana ob pomolu, ker pomola ni, pač pa naj bi kar tako, peš in po vodi prišli do ladje.

Naš biser pacifika

 Ko sva midva prišla tja, je bil tam samo še en Nemec, ostali potniki pa naj bi še prišli. En stric je denar pobral v naprej, da je šel kupit nafto, medtem pa se je izkazalo, da ne bomo šli ne ob enajstih, jiti ob pole najstih, ker jim je nekaj nagajal propeler in so ga morali uštimat.

V tistem so prišli še preostali potniki, 6 Špancev, 6 Rusov in 3 Ameri. Ok, mi smo bili pripravlheni, ampak barka niiin ni hotela sodelovati. In za nameček se je še prav na hitro začelo pripravljati k dežju. Kar precej je začelo pihat in delale so se pene na valovih, in že je začelo deževat, ko so nam hoteli odnesti prtljago na barko, mi, potniki pa smo se uprli. Pobrali smo svoje stvari in se zatekli kar tam na obali v prvo hišo, v kuhinjo enih tet, ki so se spravljale h kosilu. Sploh niso vedele, kaj jih je zadelo, ko so naenkrat imele 15 ljudi v hiši. Uni Rusi se niso dali zmotit in so veselo potegnili ven svojo žganico, ponudili tetam požirek in dobili v zameno za poskusit une piščančje krempeljce. Jeki...

Množica v eni mali kuhinji

Čez ene pol ure je nehalo deževat in zdaj smo se odpravili na vkrcavanje. Joj, joj, to pa je bilo nekaj. Barka, taka una kokr ena džunka, z nepreširokim trupom in unimi bambusovimi krili za ravnotežo, je bila parkirana kakih 20 metrov od obale, voda pa je bila tam globoka že kar kašen meter in 30 centimetrov-meni do višje od pasu.

Priprava na vkrcavanje-zdaj gre zares

Fantje so na ramenih odnesli težke kufre in nahrbtnike in torbe na bladjo, ostali pa smo brodili po vodi. Večina se je spreoblekla v kopalke, pa kljub temu se nihče ni uspel posušiti. Tudi midva s Srečkom ne. K sreči je morje res toplo, voda ima zagotovo 26 stopinj, zrak je pa itak tam okoli 30.

Vesela, da smo končno odrinili

Naložili smo se na bladjo in odpluli v neznano, kajti otoka, kamor smo bili namenjeni, se sploh ni videlo.
Midva sva sedela nas motorjem in z grozo ugotovila, da je v motornem prostoru polno vode. Eden od mornarjev (bili so trije) je nekaj časa z vedrom metal vodo ven, potem pa je kar nehal. Nafta je bla pa kar v bidonih za vodo. Zračenje motorja bilo direkt Srečkotu v nos. Malo sem bila tudi jaz deležna tega zadovoljstva. Jao, jao... Edino kardanski prenos je funkcioniral ok.

Zelo high-tech ladijski motor

Nekaj časa je šlo, ko pa sta minili dve uri in se otoka še kar ni videlo, pa vsaj nama ni bilo čisto vseeno. Pa še morje je postajalo čedalje nemirnejše in oblaki so spet začeli groziti. Kaj groziti, tudi deževalo je spet in valovi so nas veselo zalivali, tako da smo morali malo manj veselo prestavljati prtljago na višje položaje.

Prljaga, ko še ni bila namočena

Pa tiste trde klopi tudi niso bile udobne, pa še tako sva sedela, da nog niti nisva mogla stegnit. Končno se je v daljavi začel kazati obris otoka, ampak vožnja je trajala kar štiri namesto dveh ur. Samo še kakšni pirati so se nam manjkali. Rusi se sicer niso dali kaj prida motit, oni so veselo srkali tisti svoj alkohol. Kaj pa Rusi vejo, kaj je razburkano morje filipinsko...

Na Alona plaži

No, ko smo prispeli do plaže Alona na otoku Panglao, je sonce spet veselo nažigalo.
Izkrcavali smo se spet tako kot smo se vkrcavali, ne na pomol, temveč v morje še tiste kokr stopnice, po katerih greš v morje, so se polomile. Ampak tukaj je bil vsaj pesek, za razliko od kraja vkrcavanja, kjer so bili po dnu tako štorasti kamni.

Jaz sem tik pred odhodom bukirala hotel ob tej plaži, ki se razteza kar nekaj kilometrov in čisto po principu, da tudi slepa kura zrno najde, sem zadela en kokr rezortek 150 metrov od kraja izkrcavanja, tako da so tudi taksisti, ko sva povedala, kam sva namenjena, zavihali nosove, ker z nama niso uspeli zaslužit.

Najino trenutno prebivališče

Ker si Srečko zjutraj ni upal jesti, jaz pa sem bila solidarna z njim, sva bila lačna in sva se v hotelu samo na hitro stušala, spreoblekla in se z zadnjimi močmi odpravila na lov za hrano.

Tale Alona beach je čisto nasprotje Osloba, to je pravi turistični kraj, s precej ponudbe hotelov, potapljaških ponudniiov, kajti tukaj v bližini je koralni greben, kamor se hodijo potapljat in tudi spodobnih gostiln se ne manjka. Izbrala sva eno, hrana je bila dobra (upava, da ne bo kakšnih posledic), pivo-litrsko je ful pasalo in za finale sva si v zelooooo lepi kavarni privoščila eno tortico in kapučino, ki se ga ne bi sramoval noben lokal v Slo.

Litrca nama je hitro šla v slast

Srečni Srečko

Tako, še en razburljiv dan je za nama, jutri bova pa spet pred petelini pokonci, ker se bova šla, če bo vse po sreči, še malo vozit z z džunko na en izletek šnorklat, gledat delfine in na sprehod na Deviški otok. Tak je plan.