Ekspedicija v Jagno
Kar sva včeraj zastavila, sva danes dokončala. Že ob pol osmih sva bila v kombiju za Jagno, peljala sva se s tistim istim, ki naju je iz Tagbilsrana ptipeljal v Ando. Spomnil se naju je, itak sva tukaj svojevrstna atrakcija, še zmenili smo se, da naju jutri odpelje ne le do Tagbilarana, pač pa direkt na letališče.
Ob malo čez osem sva že bila v Jagni, ampak sprva nisva našla ordinacije. Dvakrat sva pičila mimo, preden sva našla ordinacijo, a sva morala počakat, da je bila ura devet, da so odprli. En stric naju je sprejel, ampak ta ni mel pojma, za kaj se gre, potem je pa le prišla zobarca. Z njo sva se zmenila, kaj pravzaprav hočeva, vzela je protezo in rekla, da bo čez dobre pol ure gotovo.
Tačas sva se sprehodila po centru Jagne, ki je, čeprav majhno mesto, bistveno bolj natrpano, živahno, kot najina Anda. A Anda nama je bolj všeč. Ima pa Jagna bistveno večjo tržnico, veliko rib, riža, zelenjave, krame…ni, da ni. Tukaj sva celo kupila kilo filipinskega riža, takega rjavega, sicer imajo veliko vrst in roko na srce, mislila sem, da je cenejši. V povprečju stane med dobrih 30 in 40 pesov za kilo, odvisno od sorte.
Med pohajanjem po Jagni sva ujela tudi neke vrste šolsko parado z mažoretkami na čelu.
Čez dobro uro sva se vrnila k zobarju, proteza je bila sestavljena, tako da sva samo še plačala in se napotila z navadnim busom nazaj v Ando.
Najprej sva, seveda, zavila v najino obedovalnico na zasluženo kosilo, saj je Srečko končno spet lahko normalno jedel. Tokrat si je privoščil še kos lignja (ti so ogromni), ampak je bil gumijast ko sam hudič. Jaz sem se veselila tistega bananovega cveta v kokosovi omaki, a tega gospa nima vsak dan na meniju.
Sita sva šla najet moped za per ur in se odpravila še malo raziskovat. Našla sva še eno jamo, ki jih je tukaj vse polno. Ta je bila večja od une prve, kjer sva se kopala, ampak, čeprav je vode bistveno več in je globja, se nisva kopala, ker ni bilo lestve, po kateri bi lahko splezala nazaj ven.
Odpravila sva se naprej iskat kakšno plažo. Takšne plaže, kot si jih mi predstavljamo, zalivček, bel pesek, palme… so tukaj v glavnem zasedene, ker so na/ob njih turistične nastanitve/resorti. Uspelo nama je najti enega takšnega, ki je sicer odprt, a gostov je za na prste ene roke. Trenutno ni sezona, zato povsod potekajo obnovitvena in vzdrževalna dela, tudi v tem resortu. Toliko pa delujejo, da zaračunajo kopanje na plaži. Pristala sva na plačilo vstopnine in se napotila dol, tam pa…nikjer žive duše. Ob bazenu zgoraj sva videla enega nefilipinca, to pa je bilo tudi vse. Dve debeli uri sva imela belo peščeno plažo s kristalnim morjem, v katerem si lahko takoj zaplaval, čisto zase.
Žal je bilo treba prehitro nazaj, da sva še pred nočjo vrnila moped, ker ponoči se ne bi ravno vozila okoli. Moped sva bila najela v enem kokr potapljaškem turističnem centru ob naši plaži, kamor bi se naslednjič odpravila. Ta je v lasti Nemcev in Švicarjev in to se mu kar pozna. Najin hotelski rezort ni velik, je pa največji in najbolj ”fensi” tukaj v Andi. Osebja je cela vojska, ampak da so nama zamenjali brisačo, sva morala prosit. Sobe pa tačas, kar sva tukaj, niti niso pospravljali.
Tukaj nama je všeč-ni turističnih množic, hrana je dobra, ljudje zelo prijazni, ampak jutri zjutraj je čas za začetek poti nazaj proti zahodu.
Čaka naju najprej vožnja z busom v Tagbilaran na letališče, pitel polet v Manilo, tam imava 5 ur za počakat na frčoplan za Bangkok, kamor bi nsj prispela okoli pol desetih zvečer.
Kar sva včeraj zastavila, sva danes dokončala. Že ob pol osmih sva bila v kombiju za Jagno, peljala sva se s tistim istim, ki naju je iz Tagbilsrana ptipeljal v Ando. Spomnil se naju je, itak sva tukaj svojevrstna atrakcija, še zmenili smo se, da naju jutri odpelje ne le do Tagbilarana, pač pa direkt na letališče.
Ob malo čez osem sva že bila v Jagni, ampak sprva nisva našla ordinacije. Dvakrat sva pičila mimo, preden sva našla ordinacijo, a sva morala počakat, da je bila ura devet, da so odprli. En stric naju je sprejel, ampak ta ni mel pojma, za kaj se gre, potem je pa le prišla zobarca. Z njo sva se zmenila, kaj pravzaprav hočeva, vzela je protezo in rekla, da bo čez dobre pol ure gotovo.
Tačas sva se sprehodila po centru Jagne, ki je, čeprav majhno mesto, bistveno bolj natrpano, živahno, kot najina Anda. A Anda nama je bolj všeč. Ima pa Jagna bistveno večjo tržnico, veliko rib, riža, zelenjave, krame…ni, da ni. Tukaj sva celo kupila kilo filipinskega riža, takega rjavega, sicer imajo veliko vrst in roko na srce, mislila sem, da je cenejši. V povprečju stane med dobrih 30 in 40 pesov za kilo, odvisno od sorte.
 |
| Strojno strganje kokosa |
 |
| Še vedno uporabni ostanki kokosov |
 |
| Vse sorte rib |
 |
| Morskih reči je vse polno |
 |
| Riž na kilo |
Med pohajanjem po Jagni sva ujela tudi neke vrste šolsko parado z mažoretkami na čelu.
Čez dobro uro sva se vrnila k zobarju, proteza je bila sestavljena, tako da sva samo še plačala in se napotila z navadnim busom nazaj v Ando.
 |
| Zmaga!!!! |
 |
| Tudi metle na busu |
Najprej sva, seveda, zavila v najino obedovalnico na zasluženo kosilo, saj je Srečko končno spet lahko normalno jedel. Tokrat si je privoščil še kos lignja (ti so ogromni), ampak je bil gumijast ko sam hudič. Jaz sem se veselila tistega bananovega cveta v kokosovi omaki, a tega gospa nima vsak dan na meniju.
Sita sva šla najet moped za per ur in se odpravila še malo raziskovat. Našla sva še eno jamo, ki jih je tukaj vse polno. Ta je bila večja od une prve, kjer sva se kopala, ampak, čeprav je vode bistveno več in je globja, se nisva kopala, ker ni bilo lestve, po kateri bi lahko splezala nazaj ven.
 |
| Mopedist Srečko |
 |
| Odsev na gladini vode v kotanji, kamor nisva mogla |
Odpravila sva se naprej iskat kakšno plažo. Takšne plaže, kot si jih mi predstavljamo, zalivček, bel pesek, palme… so tukaj v glavnem zasedene, ker so na/ob njih turistične nastanitve/resorti. Uspelo nama je najti enega takšnega, ki je sicer odprt, a gostov je za na prste ene roke. Trenutno ni sezona, zato povsod potekajo obnovitvena in vzdrževalna dela, tudi v tem resortu. Toliko pa delujejo, da zaračunajo kopanje na plaži. Pristala sva na plačilo vstopnine in se napotila dol, tam pa…nikjer žive duše. Ob bazenu zgoraj sva videla enega nefilipinca, to pa je bilo tudi vse. Dve debeli uri sva imela belo peščeno plažo s kristalnim morjem, v katerem si lahko takoj zaplaval, čisto zase.
 |
| Plaža samo za naju |
Žal je bilo treba prehitro nazaj, da sva še pred nočjo vrnila moped, ker ponoči se ne bi ravno vozila okoli. Moped sva bila najela v enem kokr potapljaškem turističnem centru ob naši plaži, kamor bi se naslednjič odpravila. Ta je v lasti Nemcev in Švicarjev in to se mu kar pozna. Najin hotelski rezort ni velik, je pa največji in najbolj ”fensi” tukaj v Andi. Osebja je cela vojska, ampak da so nama zamenjali brisačo, sva morala prosit. Sobe pa tačas, kar sva tukaj, niti niso pospravljali.
Tukaj nama je všeč-ni turističnih množic, hrana je dobra, ljudje zelo prijazni, ampak jutri zjutraj je čas za začetek poti nazaj proti zahodu.
Čaka naju najprej vožnja z busom v Tagbilaran na letališče, pitel polet v Manilo, tam imava 5 ur za počakat na frčoplan za Bangkok, kamor bi nsj prispela okoli pol desetih zvečer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar