V nedeljo zvečer, po napornem pohajanju čez riževe terase sva se odpravila nazaj proti jugu, proti Manili. Odhod avtobusa je bil ob 20:00, tokrat je bil bus do minute točen in ni bil poln, tako da sva imela vsak svoja dva sedeža, da sva malo lažje iskala vsaj pikico udobja. Je pa tudi ta imel vso pot klimo nažgano na polno, tako da smo se vsi, ne samo tujci, temveč tudi domačini zavijali, ovijali v dodatna oblačila. Tudi tokrat je bil na sporedu en akcijski film za popestritev, sicer je pa kar škoda, da je bila noč, ker pokrajina je res lepa.
Spotoma smo se dvakrat ustavili za kakšnih 15 minut, toliko, da smo pretegnili noge. Zjutraj ob petih smo prispeli v Manilo. Po izkušnjah ob prihodu in obetajočih se zastojih ne le zaradi ponedeljka zjutraj, temveč tudi zaradi konference, ki se odvija v Manili, sem nama kupila vozovnici za Cebu za ob 11:00. Tako bi imela dovolj časa za premagat razdaljo med avtobusno postajo in letališčem. Ampak tokrat je bila previdnost odveč, kajti taksist naju je v eni uri prepeljal, tako da sva bila že ob 6:05 na letališču. Ob prijavi na let nama je uslužbenka povedala, da greva lahko že s kakim zgodnjejšim letalom za Cebu, tako sva namesto ob 11:00 šla že ob 8:00 iz Manile za Cebu, kar je bilo super. Med čakanjem na let me je kontaktiral Mark, ki sem ga spoznala med predpripravami za to potovanje, kajti tudi on je včeraj zjutraj letel iz Manile v Cebu, samo da z 20 minut poznejšim avijonom.
V Cebuju sva pa počakala tustih 20 minut in ga počakala, tako da smo šli skupaj na pijačo in skupaj smo čakali taksi za avtobusno postajo. Midva sva šla na južno postajo, od koder vozijo busi za Oslob, Mark pa na severno postajo, od koder je šel proti severu, proti otoku Malapsqua.
Midva sva bila namenjena v Oslob, kajti sem ljudje prihajajo plavat s kiti.
Taksi od letališča je vozil skoraj eno uro, na postaji pa sva ujela en tak povprečen bus proti jugu, ki je imel odhod že čez 10 minut. No, za naše razmere bus ni bil povprečen, kajti imel je v eni vrsti 5 sedeževi- 3 desno in dva levo. Bus je bil že lepo izpopolnjen, tako da sva komaj dobila sedeža skupaj in to ob enem suhljatem fantu, pa kljub temu je Srečko sedel le na pol zadnjice.
Najin sopotnik je Švicar, ki že sedem mesecev kroži po Aziji. Doma dela kot vrtnar, nekaj mesecev dela in špara, potem pa se odpravi na pot in ostane, dokler mu ne zmanjka denarja. Na koncu se je izkazalo, da je prav simpatičen, čeprav s tisto svojo dolgo brado ni dajal takšnega videza.
Že pred odhodom od doma sem bila rezervirala nastanitev v Oslobu, tako da sem kondukterju pokazala naslov, kamor sva namenjena in res, po cca treh urah in pol vožnje so naju odložili tukaj v Lagonde-Oslob. Nastanjena sva v enem redkih nastanitvenih možnostih tukaj okoli in to je en tak kokr homestay z bungalovi. Imajo 16 enot sob z 2-4 ležišči, možnost prehrane, bazen, nahaja se čisto na obali, ki pa ni ravno najlepša za kopat, čeprav je morje toplo.
Skratka, ob cca pol štirih sva prispela, se namestila, se oprhala, zmenila za takoj naslednje jutro za plavanje s kiti in se peš odpravila proti cca 1,5 km oddaljenemu središču Osloba, da bi nekaj vrgla v kljun, kajti tokrat je bil Srečko res že čisto izstradan, malo pa ga je še zdelala večerja, ki jo je pojedel tik preden sva bila odrinila iz Banaueja.
Počasi se je znočilo, kraj je pa postajal čedalje živahnejši. Tržnica se je ravno zapirala, pojavljale so se stojnice s hrano. Potem ko sva si vse ogledala, sva se odločila za tisto, pri kateri je bil največji dren in ni nama bilo žal, čeprav je šlo le za preproste ražnjiče s pujskom in piščančja prsa na žaru ter seveda obvezen riž. No, spotoma sva bila za vsak slučaj kupila še kokr ene žemljice, tako da sva se najedla in počasi odkrevsala nazaj do prenočišča.
Sva odkrevsala, ker so naju šele zdaj pošteno bolele noge od hoje prejšnjega dne in sedenja dolgih ur na busu. Ura je bila komaj nekaj čez osem, ko je Srečko že mrknil, jaz pa sem še nekaj časa brskala po spletu in iskala možnosti za nadaljevanje poti, pa tudi na banko sem pisala, kajti včeraj zjutraj mi ni uspelo dvigniti denarja na bankomatu. Odgovor od moje bančne referentke je bil, da ni nič narobe, da bi denar moral biti na voljo, ampak da morda nisem bila na pravem bankomatu. Bom poskusila kje drugje, kar pa ne bo tako lahko, kajti za razliko od Indonezije in Tajske, kjer so bankomati na vsakem koraku, jih tukaj skorajda ni.
Tudi jaz sem potem ob ene desetih že zaspala, kajti danes, ko to pišem, je petelin zelo zgodaj pel (sicer petelini tukaj na Filipinih cel dan kikirikajo).
Že ob šestih so nas (naju in še 4 fantine, ki so bili prav tako tukaj) odpeljali kakih 10 kilometrov, do izhodiščne točke za plavanje s kiti. Smo mislili, da bomo prvi tam, ampak ko smo prispeli, je bilo tam že kar nekaj ljudi.
Dali so nam maske in šnorkle, napotke in opozorila, kaj se sme in česa ne in že smo bili na enem tistih značilnih čolnov s takim ozkim trupom in stabilizatorjema na vsaki strani.
Ker midva nimava podvodne kamere, sva jo kokr najela, eden od možakarjev s čolna pa je bil potem ves čas z nama v vodi in fotografiral. Preden smo se odpravili na vodo, se mi je to zdelo trapasto, ampak se je izkazalo, da fantje svoje delo zelo dobro opravljajo.
S čolni smo izpluli samo kakih sto metrov od obale, tam pa so že bili tisti, ki kite privabljajo s planktonom? in res smo kite zelo kmalu zagledali. Nisem si mislila, da bom tako zlahka skočila v vodo in zaplavala v družbi teh ogromnih živali, ki so čisto mirne, plavajo okoli in goltajo s svojimi meter in več širokimi gobci vodo in plankton oz. kar so jim že dajali. Tudi Srečko je užival, kajti eno je z obale loviti une some in krape in ščuke, pa če so še tako veliki, drugo pa je plavati v neposredni bližini teh nekaj ton težkih in 10 in več metrov dolgih bitij. Oba sva bila fascinirana, čeprav je bila v morju kar gneča, tako da tiste pol ure, kolikor imaš na voljo, kar prehitro mine.
Mi smo bili v prvi rundi, med tem ko smo bili v vodi, se je že pripravila naslednja skupina, navadno odpeljejo maksimalno pet rund na jutro.
Preoblekli smo se, midva sva dobila cd z najinimi posnetki (še vedno sem bila skeptična, če je bilo tistih 550 pesosov za najem kamere ok naložba) in naša skupinica se je potem odpeljala do bližnjega slapu in do 9-ih smo bili že nazaj v Langansosu.
Ker smo dan že zelo zgodaj začeli, je bil čas za malico. Srečko je jedel pohane bedrca in perutničke, jaz pa sem malicala nekakšno piščančje-zelenjavni golaž z rižem, ki sem si ga privoščila v eni tipični lokalni prčvarnici, kamor ljudje pridejo tudi po hrano za domov. Tetka ma tam ene par piskrov z jedmi na žlico, juhe in riž. Vse, tudi juho, ti za domov spakiraja kar v najpreprostejše plastične vrečke, te zvežejo in to je to. Nič ne puščajo, kljub temu da niso tupervare.
Fantje, ki so bili z nama, so že ob pol enajstih zapustili Oslob, z ladjo so se odpeljali proti Boholu, kar pa naju čaka jutri. Midva sva rabila eno ležerno popoldne, da prideva k sebi.
Zdaj počivava delno v klimatizirani sobi, delno ob bazenu, morda bova odšla še enkrat zaplavat v toplo morje.
Še nekaj moram napisati-ljudje so zelo prijazni. Tukaj je resda vas, ampak skoraj vsak te pozdravi, še posebno otroci. In če nanese, te vsak začne spraševat id kod si in podobno. Tako sva se že nekajkrat zapletla v pogovor z domačini, nazadnje z eno 24-letno mladenko, ki nama je povedala, da je tukaj dimačinka in da komaj čaka, da dobi potni list in vizo, ker se odpravlja v Novo Zelandijo, ker jo tam čaka mož, ki ga iz pogovora sodeč, še niti videla ni.
Ja, tudi to so Filipini.
Še nekaj sva opazila- cigarete kupujejo v teh malce odročnih vaseh na kose
Cena goriva je polovica naše- diesel je 31 pesosov za liter, kar je dobrih 50 centov evra
Mango je odličen, tako kot pravijo, da je na Filipinih najboljši na svetu
Tisti sadež, ki je videti kot mlad krompir, je odličen, ime sem ze pozabila, je pa po obliki in okusu podoben mangostinu
Spotoma smo se dvakrat ustavili za kakšnih 15 minut, toliko, da smo pretegnili noge. Zjutraj ob petih smo prispeli v Manilo. Po izkušnjah ob prihodu in obetajočih se zastojih ne le zaradi ponedeljka zjutraj, temveč tudi zaradi konference, ki se odvija v Manili, sem nama kupila vozovnici za Cebu za ob 11:00. Tako bi imela dovolj časa za premagat razdaljo med avtobusno postajo in letališčem. Ampak tokrat je bila previdnost odveč, kajti taksist naju je v eni uri prepeljal, tako da sva bila že ob 6:05 na letališču. Ob prijavi na let nama je uslužbenka povedala, da greva lahko že s kakim zgodnjejšim letalom za Cebu, tako sva namesto ob 11:00 šla že ob 8:00 iz Manile za Cebu, kar je bilo super. Med čakanjem na let me je kontaktiral Mark, ki sem ga spoznala med predpripravami za to potovanje, kajti tudi on je včeraj zjutraj letel iz Manile v Cebu, samo da z 20 minut poznejšim avijonom.
 |
| Iz Manile na Cebu s Phillipini |
V Cebuju sva pa počakala tustih 20 minut in ga počakala, tako da smo šli skupaj na pijačo in skupaj smo čakali taksi za avtobusno postajo. Midva sva šla na južno postajo, od koder vozijo busi za Oslob, Mark pa na severno postajo, od koder je šel proti severu, proti otoku Malapsqua.
Midva sva bila namenjena v Oslob, kajti sem ljudje prihajajo plavat s kiti.
Taksi od letališča je vozil skoraj eno uro, na postaji pa sva ujela en tak povprečen bus proti jugu, ki je imel odhod že čez 10 minut. No, za naše razmere bus ni bil povprečen, kajti imel je v eni vrsti 5 sedeževi- 3 desno in dva levo. Bus je bil že lepo izpopolnjen, tako da sva komaj dobila sedeža skupaj in to ob enem suhljatem fantu, pa kljub temu je Srečko sedel le na pol zadnjice.
 |
| Bus 5 v vrsti |
Najin sopotnik je Švicar, ki že sedem mesecev kroži po Aziji. Doma dela kot vrtnar, nekaj mesecev dela in špara, potem pa se odpravi na pot in ostane, dokler mu ne zmanjka denarja. Na koncu se je izkazalo, da je prav simpatičen, čeprav s tisto svojo dolgo brado ni dajal takšnega videza.
Že pred odhodom od doma sem bila rezervirala nastanitev v Oslobu, tako da sem kondukterju pokazala naslov, kamor sva namenjena in res, po cca treh urah in pol vožnje so naju odložili tukaj v Lagonde-Oslob. Nastanjena sva v enem redkih nastanitvenih možnostih tukaj okoli in to je en tak kokr homestay z bungalovi. Imajo 16 enot sob z 2-4 ležišči, možnost prehrane, bazen, nahaja se čisto na obali, ki pa ni ravno najlepša za kopat, čeprav je morje toplo.
 |
| Langansons place |
Skratka, ob cca pol štirih sva prispela, se namestila, se oprhala, zmenila za takoj naslednje jutro za plavanje s kiti in se peš odpravila proti cca 1,5 km oddaljenemu središču Osloba, da bi nekaj vrgla v kljun, kajti tokrat je bil Srečko res že čisto izstradan, malo pa ga je še zdelala večerja, ki jo je pojedel tik preden sva bila odrinila iz Banaueja.
Počasi se je znočilo, kraj je pa postajal čedalje živahnejši. Tržnica se je ravno zapirala, pojavljale so se stojnice s hrano. Potem ko sva si vse ogledala, sva se odločila za tisto, pri kateri je bil največji dren in ni nama bilo žal, čeprav je šlo le za preproste ražnjiče s pujskom in piščančja prsa na žaru ter seveda obvezen riž. No, spotoma sva bila za vsak slučaj kupila še kokr ene žemljice, tako da sva se najedla in počasi odkrevsala nazaj do prenočišča.
 |
| Mesek na žaru in v palminih listih skuhan riž |
Sva odkrevsala, ker so naju šele zdaj pošteno bolele noge od hoje prejšnjega dne in sedenja dolgih ur na busu. Ura je bila komaj nekaj čez osem, ko je Srečko že mrknil, jaz pa sem še nekaj časa brskala po spletu in iskala možnosti za nadaljevanje poti, pa tudi na banko sem pisala, kajti včeraj zjutraj mi ni uspelo dvigniti denarja na bankomatu. Odgovor od moje bančne referentke je bil, da ni nič narobe, da bi denar moral biti na voljo, ampak da morda nisem bila na pravem bankomatu. Bom poskusila kje drugje, kar pa ne bo tako lahko, kajti za razliko od Indonezije in Tajske, kjer so bankomati na vsakem koraku, jih tukaj skorajda ni.
Tudi jaz sem potem ob ene desetih že zaspala, kajti danes, ko to pišem, je petelin zelo zgodaj pel (sicer petelini tukaj na Filipinih cel dan kikirikajo).
Že ob šestih so nas (naju in še 4 fantine, ki so bili prav tako tukaj) odpeljali kakih 10 kilometrov, do izhodiščne točke za plavanje s kiti. Smo mislili, da bomo prvi tam, ampak ko smo prispeli, je bilo tam že kar nekaj ljudi.
Dali so nam maske in šnorkle, napotke in opozorila, kaj se sme in česa ne in že smo bili na enem tistih značilnih čolnov s takim ozkim trupom in stabilizatorjema na vsaki strani.
Ker midva nimava podvodne kamere, sva jo kokr najela, eden od možakarjev s čolna pa je bil potem ves čas z nama v vodi in fotografiral. Preden smo se odpravili na vodo, se mi je to zdelo trapasto, ampak se je izkazalo, da fantje svoje delo zelo dobro opravljajo.
S čolni smo izpluli samo kakih sto metrov od obale, tam pa so že bili tisti, ki kite privabljajo s planktonom? in res smo kite zelo kmalu zagledali. Nisem si mislila, da bom tako zlahka skočila v vodo in zaplavala v družbi teh ogromnih živali, ki so čisto mirne, plavajo okoli in goltajo s svojimi meter in več širokimi gobci vodo in plankton oz. kar so jim že dajali. Tudi Srečko je užival, kajti eno je z obale loviti une some in krape in ščuke, pa če so še tako veliki, drugo pa je plavati v neposredni bližini teh nekaj ton težkih in 10 in več metrov dolgih bitij. Oba sva bila fascinirana, čeprav je bila v morju kar gneča, tako da tiste pol ure, kolikor imaš na voljo, kar prehitro mine.
Mi smo bili v prvi rundi, med tem ko smo bili v vodi, se je že pripravila naslednja skupina, navadno odpeljejo maksimalno pet rund na jutro.
Preoblekli smo se, midva sva dobila cd z najinimi posnetki (še vedno sem bila skeptična, če je bilo tistih 550 pesosov za najem kamere ok naložba) in naša skupinica se je potem odpeljala do bližnjega slapu in do 9-ih smo bili že nazaj v Langansosu.
 |
| Slap cca 70 m visok |
 |
| Čudovit naravni bazen pod slapom |
 |
| Ekola, juha v vrečki to go |
Zdaj počivava delno v klimatizirani sobi, delno ob bazenu, morda bova odšla še enkrat zaplavat v toplo morje.
Še nekaj moram napisati-ljudje so zelo prijazni. Tukaj je resda vas, ampak skoraj vsak te pozdravi, še posebno otroci. In če nanese, te vsak začne spraševat id kod si in podobno. Tako sva se že nekajkrat zapletla v pogovor z domačini, nazadnje z eno 24-letno mladenko, ki nama je povedala, da je tukaj dimačinka in da komaj čaka, da dobi potni list in vizo, ker se odpravlja v Novo Zelandijo, ker jo tam čaka mož, ki ga iz pogovora sodeč, še niti videla ni.
Ja, tudi to so Filipini.
Še nekaj sva opazila- cigarete kupujejo v teh malce odročnih vaseh na kose
Cena goriva je polovica naše- diesel je 31 pesosov za liter, kar je dobrih 50 centov evra
Mango je odličen, tako kot pravijo, da je na Filipinih najboljši na svetu
Tisti sadež, ki je videti kot mlad krompir, je odličen, ime sem ze pozabila, je pa po obliki in okusu podoben mangostinu
Na vsaki mizi se znajdejo tudi take majcene skledice micenih, a ko sam hudič pekočih feferončkov
Ni komentarjev:
Objavite komentar