Plavajoča tržnica

Uf, danes sva pa vstala še pred zoro.
Verjetno je skoraj vsak že slišal za plavajočo tržnico v Bangkoku, ki pa se nahaja ravno v mestu. Pravzaprav jih je v krogu cca 100 km iz mesta pet, s tem da je najbolj znana in verjetno turistično najbolj oblegana Damnoen. Do tja (in do ostalih tudi) se da menda priti tudi z javnim prevozom, kar pa zna biti zelo zamudno in ne najenostavneje, zato se večina turistov odloči za organiziran ogled. Tudi midva sva se odločila tako in preko spleta sem našla in rezervirala/plačala eno tako varianto. Ker pa sva se za to odločila tik pred zdajci in ker nisem bila ves čas povezana s spletom, se je včeraj kar malo zakompliciralo glede tega kdaj in kje naju poberejo. Pri dogovarjanju o tem, da naj naju pridejo iskat v najin hotel, se je izkazalo, da se dopisujem z osebjem v Singapuru, ki ima na čez to agencijo. Da sedeš dol. No, na koncu smo se zmenili, da za nekaj dodatnih buhteljnov pridejo po naju v hotel, zlasti še, ker je bila res rana ura-ob 6:15 sva bila že v kombiju. Potem, ko smo se več kot pol ure vozili do naslednjega hotela, kjer smo povrali še tri izletnice z Balija, smo se skozi jutranjo konico prebili iz mesta.
Na poti smo srečali na vsakih nekaj kilometrov velike podobe kralja, kraljice ali princese, kajti na Tajskem kralja in kraljevsko družino menda zelo spoštujejo in častijo. Vsaj kaže tako. Menda imajo kar hude kazni za morebitno razžalitev kralja ali članov kraljevske družine.

Po skoraj dveh urah vožnje (tudi mimo solin) smo prispeli najprej do kokosove farme/nasada, kjer smo si ogledali, kako iz kokosa pridobivajo take kokosove sladkorčke, mleko, moko in stranske produkte. Priznam, da tako zanič vodiča še nisem nikjer srečala. Ne le, da nam on ni skoraj nič povedal/razložil, še angleško skoraj ni znal. Verjetno je to povezano eno z drugim. Skratka, jaz sem na ušesa vlekla ostale vodiče, da sem približno slišala, kako in kaj. Na tej postojanki so imeli poleg kokosovega nasada tudi nasad orhidej.

Strgalo za kokosovo moko

Kuhanje kokosovih sladkorčkov

Predelava kokosovega mleka zarazne namene

Zbiralnica kokosovih lupin za predelavo

Stranski produkti

Rastlinjak z orhidejami

Naslednja postaja, ki smo jo naredili, pa sploh nisem vedela, da je v programu, je park s sloni, kjer se lahko podaš na 15 minutno ježo z njimi, fotografiranje in kar še sodi zraven.
V parku so imeli sicer tudi pitona, krokodila in opico s katerimi si se lahko za 200 ali 300 buhteljnov fotkal. Tega se ne midva, ne najine sopotnice nismo udeležili.

Sloni so nam obrnili hrbet, ker jih nismo hoteli matrat

Tudi opica je del šova-kar sama pobira napitnino

Samo par minut vožnje naprej pa smo prišli do kanala ,kjer smo se vkrcali na en tak motorni čoln v obliki banane, s katerim smo se odpravili po kanalih do tržnice.

V takšnem banana čolnu smo se peljali po kanalih

Nekateri deli kanalskega labirinta so poseljeni in obljudeni

Tako kot Bangkok, je celotna pokrajina prepredena s kanali, tako da je bilo potovanje in prevažanje robe po kanalih najbolj logično. V zadnjem času so veliko kanalov zasuli, nekaj jih je pa le ostalo, ti, na katerih so tržnice so pa itak postali znamenitosti.
Za tisti glavni del tržnice sva se presedla v čoln, ki ga je na vesla vozila ena tetka. Gneča je bila precejšnja, na trenutke smo se zagozdili z drugimi čolni, tako da so nam s stojnic morali pomagati, da smo se odvozlali in odpluli naprej. Na tem glavnem tržniškem delu to pravzaprav izgleda tako, da se po kanalih vozijo s čolni, v katerih imajo raznovrstno robo in če naletiš na nekaj, kar si neizmerno želiš, se enostavno primeš za tisti čoln in transakcijase lahko prične. Prav tako so na obeh bregovih kanala stojnice z vso mogočo in nemogočo ponudbo spominkov in hrane, tako da lahko kar iz čolna nakupuješ.

Gneča na glavnem nakupovalnem kanalu

Takole smo se zagozdili

Izdelki iz kokosa

Raznovrstna ponudba sadja in zelenjave

Na motoriziranem banana čolnu

Zabavno, na trenutke tudi naporno, ko že stotič zavrneš ponujeno. Lahko pa si predstavljaš, kako je to včasih bilo, ko je tovrstna tržnica bila edina možnost za izmenjavo blaga.
Na tržnici je bilo spet tudi nekaj ponudnikov fotografiranja s pitoni

Piton Albin čaka žrtev

Po končanem ogledu smo se podali na pot nazaj proti mestu. Na poti se je nekajkrat ulilo, našemu šoferju se je pa dremalo, tako da si je nenehno pomagal s tigrovo mastjo, ki si jo je veselo mazal pod nos in okoli oči. Un naš vodič je pa itak celo pot nazaj spal.
Ko smo bili že v mestu sta nas odpeljala še v zlatarno, da smo si na kratko igledali predelavo in obdelavo rubinov in modrega safirja, ki so bojda na Tajskem najvišje kakovosti na svetu. To je očitno obvezni del vsakega takšnega izleta, seveda računajo, da bodo obiskovalci tam tudi kaj kupili.
Okoli treh so naju izkrcali v "središču" mesta, midva sva pa najprej zavila na kosilo, kajti do takrat danes sploh še nisva ničesar jedla, tako da se je Srečku že kar meglilo. Bogi, bogi...
Sledilo je nekaj nakupov in kava in potem še ena malica in za finale še tisti mango z lepljivim rižem. To je res njami.
Zdaj sva v hotelu, na 3/4 imava spakirano, kajti jutri sledi velik premik na najini poti-polet v Manilo in zvečer nočna vožnja z busom proti severu, do mesteca Banaue, kamor bova prispela v soboto zjutraj. Tak je plan
Aja, preden sva se vrnila v hotel, sva v trgovini kupila pivce, da ga v miru spijeva. Vsaj mislila sva, da je pivce, ker je bilo na polici s pivci. A glej ga zlomka, to ni pivo. Bolj diši na eno sladko vino, ampak cerjetno tudi vino ni. Kakšno razočaranje!!!!!

Pivo, ki ni pivo, čeprav je v takšni embalaži. Micka, na tečaj tajščine bo treba 😀